»P« KOT PRENOSNI TELEFON

Na štante male miselne tržnice dajem "na prodaj" razmišljanje, ki sem napisal v septembru 2007 in je bilo objavljeno v 12. številki Oznanil Novogoriškega pastoralnega okrožja (11. 11. 2007 // Leto VIII // Št. 12).

IZ SLOVARJA: »P« KOT PRENOSNI TELEFON

V času Marconijevih ali Edisonovih novosti je človeštvo mislilo, da sanja. Nikoli prej ni v tako kratkem času prišlo do tako silovitega in hitrega tehničnega napredka. Iz dolgih stoletij vožnje s konji v manj kot dvajset letih k avtomobilom; od poštnih golobov do telefona in od petroleja do žarnice. Zemlja je postajala manjša, ljudje vse bližji.

V 20. stoletju je v dveh generacijah prišlo do take revolucije, kakršne ni bilo prej v stoletjih. Cilj tehnološkega napredka komunikacij je približati ljudi in spremeniti svet v veliko vas. Ne moremo se načuditi, kako dobro je to uspelo. Zdaj merimo v sekundah prenos novic z enega konca sveta na drugega. Prednost dajemo tistemu dogodku, ki se je zgodil pred manj kot pol minute. Hitrost in ritem prenosa podatkov ali novic je vplivala in zaznamovala naše vsakdanje življenje. V trenutku lahko izvemo o naravnih katastrofah, o vojnih posegih ali o najnovejših tehnoloških dosežkih.

Toda pozor! Novice morajo biti v službi dobrega in iskanja skupnih rešitev, morajo biti lepilo skupnosti in ne le privilegij peščice. Če bi obudili Edisona ali Marconija in jima pokazali današnji svet, bi se zelo čudila. Napredku? Morda niti ne toliko temu, da govorimo v majhne škatlice brez žic ali da s pritiskom na gumb natisnemo v eni minuti več kot dvajset strani. Čudila bi se, kakšni sebičneži smo postali.

Med sprehodom ali med pogovorom z osebo zazvoni prenosni telefon. Odgovorimo in govorimo dolgo časa, medtem pa oseba zraven nelagodno čaka, kdaj bomo blagovolili spet spregovoriti z njo. V imenu »bližine« med nami raje izberemo oddaljenega sogovornika nekaj deset kilometrov kakor osebo, ki je le nekaj centimetrov čisto blizu nas. A najhujši »telefonski zločin«, ki smo ga izumili, je prenosni telefon v rokah otrok. Naj se sliši staromodno ali predpotopno toda otrok star deset let z najsodobnejšim modelom telefona v vrednosti več sto evrov, je potrata in krivica. Krivica otroku, ki je že kot otrok vezan na brezvrvično napravo. Taka »darila« so povzročila novo bahanje in družbeno razlikovanje med sošolci, med šolskimi odmori pa nekomunikativnost med vrstniki. Starši kličejo otroka ali obratno in v tistih petih minutah, vsakih petinštirideset minut, je starš, ki kliče, seznanjen z otrokovim šolskim dojemanjem. Čemur seveda sledi, da celo podjetje ali upravna pisarna ali delavnica ali gostinski lokal ve, kaj je učiteljica povedala in kaj ne. Ko starši vidijo otroke doma pa tako in tako ni časa za odkrit pogovor, saj takoj sledi vrsta krožkov, športnih treningov, glasbenih obveznosti…

Na misel mi prihaja trditev umetnika in misleca p. Marka Rupnika: »Kakovost človekovega življenja je odvisna od človekovega govorjenja. Najvišja oblika govora je pogovor z Bogom – molitev«. Ker pa je v našem vsakdanu in prazniku vedno manj časa za molitev…

Na avtocestnem križu ostale vrzeli kljub obljubam vlade

Kmalu promet skozi šentviški predor, a brez priključka z notranjske smeri

(v: Delo, Aleš Stergar, čet, 26.06.2008 07:08)

Ljubljana - V ponedeljek je Dars odprl za promet 5,5 kilometra dolg odsek dolenjske avtoceste med Lešnico in Kronovim, prihodnji torek prihaja skupaj z avtocestnimi nalepkami na vrsto s polletno zamudo za petdeset metrov daljši odsek med Šentvidom in Kosezami s šentviškim predorom, ki je za zdaj brez priključkov na Celovško z notranjske strani. Zamude so tudi na drugih odsekih. Za volilno leto je vlada Janeza Janše ob nastopu obljubljala dokončanje avtocestnega križa, zdaj pa kaže, da bo na njem vendarle še nekaj škrbin.

Nedokončani bodo ostali odseki na Dolenjskem in Gorenjskem, opozoriti je treba, da niti avtocesta A 1 Koper-Šentilj še ni dokončana. V Mariboru namreč manjka 10,5-kilometrski odsek Pesnica-Slivnica, ki bi ga po sedanjih napovedih dokončali na pomlad 2009, njegova odsotnost pa povzroča Mariborčanom in drugim voznikom nemalo težav, ki so primerljive s tistimi na Celovški v Ljubljani. Skupno bo menda Dars letos odprl za promet 80 kilometrov štiripasovnih avtocest, 11 kilometrov hitrih cest ter 3,1 kilometra navezovalne ceste.

Večino pomurskega kraka bi odprli za promet do konca leta, najprej je promet pred tedni stekel med Pesnico (pri Mariboru) in Lenartom. Pomurci so se šele pred kratkim sprijaznili z obrazložitvijo, da nedograjene ceste še niso tako utrjene, da bi jih bilo mogoče odpreti za promet že do konca poletja, kar bi zanesljivo ustrezalo tudi vladi, saj so 22. septembra na vrsti parlamentarne volitve. Posamezne odseke bodo kljub temu odprli še letos, torej v bistvu prej, kot je bilo sprva obljubljeno. Avgusta naj bi promet stekel od Beltincev prek Lendave do Pinc in decembra od Lenarta prek Spodnje Senarske do Cegotincev.

------------------------------------------------------------------------------------------------

Prilagam članek iz Dela in dodajam nekaj osebnih razmišljanj na napisano. Osebno mislim, da je članek strankarsko obarvan in jasno kaže na predvolilno ozračje, ki se pri nas segreva kakor beton na Izolski plaži.

Avtor izpušča nekaj temeljnih dejstev:
1) Zamuda pri gradnji avtocest ne more biti krivda vlade; v štiriletnem mandatu desnosredinske koalicije proti trinajstim levosredinske koalicije, je ne mogoče uresničiti vse projekte. Trenutna vlada zamuja pri obljubah v nekaj tednih ali mesecih na pram letom, ki so minevala...

2) Avtor izpušča skupni imenovalec gradnje avtocest, onkološkega inštituta, pediatrične klinike in drugih velikih infrastruktur v državi: SCT in politika tajkunov. Veliki zidarji (pisano z malo ali veliko je stvar lastne interpretacije) v naši državi vedrijo in oblačijo veliko dlje časa kakor katerakoli vlada.

3) Pri pisanju je avtor izpustil omembo odseka med Razdrtim in Vipavo. Pomemben za povezavo med Novo Gorico in Ljubljano.

4) Novinar odšteva dneve vladi in išče pod prstom kaj je še izpuščeno medtem ko župani nekaterih velikih mest obljubljajo osnovne infrastrukture in pomembne projekte več kot tri leta brez sadov.

5) Članek je deljen na tri odstavke. Od tega v prvi polovici prvega najdemo opis dela vlade za gradnjo avtocest, v ostalih treh pa opis nedokončanih traktov.

Le kako je to mogoče

Le kako je to mogoče,
se sprašujem,
da Slovenci v raju pod Triglavom
smo ostali?

Le kako je to mogoče,
da nas niso poteptali
turki vsake barve, vrste,
ki divjali so čez naše njive,
gore, reke, hoste?

Nezlomljivi smo Slovenci bíli
prav zato, ker smo molili,
ker smo v rožnem vencu
Jezusa, njegovo Mater
na pomoč klicáli;
vsak večer pred Božjo Martro
na kolena pali
in molili tiho, vdano, nezlomljivo.

Vrvca črnih jagod
vsak večer skoz prste je polzela,
nanjo pa ljubezen silna
prošnje vroče je vezála:
za otroke, za moža, za ženo,
za srečo pri živini in pri delu,
za mir in zdravje
in za konec vojne.

Prav na koncu
prošnjo še za duše v vicah so dodali.

Glej, zato Slovenci
v raju pod Triglavom smo ostali.

dr. Ivan Likar

Nostalgija in mali francozek (3)

Po slabih dvajsetih letih na naših cestah zaznamo »drobno« spremembo. Opazujemo lahko nepregledno množico oblik, barv in modelov jeklenih konjičkov. »Male francoze« so nadomestili velikani vseh narodov in držav.

Spomnil sem na svoja otroška leta in malo katrco oker barve. Brez klime, brez varnostnih zračnih blazin, brez daljinskega zaklepanja, brez elektronskega pomika toniranih stekel in ABS zavor. Vožnja od Izole do Ljubljane je bilo pravo potovanje. Tudi ta mala francoska ropotuljica na štirih kolesih je dala pečat neki dobi. Dobi malih in preprostih ljudi nekje pod Alpami, ki smo imeli slabo založene trgovine in dobre medsebojne odnose ter totalitarni režim in skrivnostno željo po samostojnosti.

Ob spomin na avto, ki je s svojimi prikupnimi oblikami izvabil simpatičen nasmešek med ljudmi, me daje malo nostalgije. V primerjavi z današnjim časom, smo imeli zelo malo toda kako veliko smo si upali dati. Stari časi minejo in pridejo novi; morda jih lahko označimo za bolj barbarske. Soglašam s pesnikom E. Cardenalom: »In če moram pisati o svojem času, je tole: Bil je barbarski in primitiven, a poetičen«.

Verjetno bomo spet videli na naših cestah »malega francozeka« v novi preobleki (kakor smo videli novega VW hrošča, fiat 500…) toda tistih časov ne bo več…

Zaupati...

Že slišim šušljanje mnogih –

groza vsepovsod –:

»Naznanite ga! Naznanimo ga!«

Vsi moji zaupni prijatelji

prežé, da se spotaknem:

»Morda se bo dal zapeljati,

pa ga bomo premagali

in se maščevali nad njim.«

A GOSPOD je z menoj kakor strahovit junak.

Zato se bodo moji preganjalci opotekli

in ne bodo zmagali,

zelo bodo osramočeni,

ker se jim ne bo posrečilo:

sramota bo večna,

nepozabna.

GOSPOD nad vojskami, ki preizkušaš pravičnega,

ki vidiš obisti in srce,

naj vidim tvoje maščevanje nad njimi,

saj sem tebi zaupal svojo pravdo.

Pojte GOSPODU,

slavite GOSPODA,

ker rešuje življenje ubogega

iz rok hudodelcev.

Jer 20, 10-13

Ko sem včeraj pri maši poslušal in razmišljal ob prvem berilu, se je slikala pred mojimi očmi podoba preroka z resnim, prestrašenim in jeznim obrazom. Strah povzročata negotovost, nezaupanje in ne poznanje. Prerok nam opiše svoje razpoloženje preko dejanj svojih bližnjih: »Že slišim šušljanje mnogih groza vsepovsod« in »Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem«.

Človek se je v svojem bistvu skozi tisočletja zelo malo spremenil: resnica ga vznemirja in je nelagodna zato zavrača tiste, ki jo nosijo v ustih. Prerok pa je zelo radikalen pri profiliranju svojih nasprotnikov. Ne gre namreč za sovražnike ampak za vse zaupne prijatelje. Najintimnejši prijatelji ga zanemarijo, tisti, ki jim je zaupal svoje osebne probleme, vprašanja in strahove. Tisti s katerimi so delili skupaj praznične in vesel trenutke. Ne prenesejo njegove prisotnosti in celo spletkarijo za njegovim hrbtom: »Že slišim šušljanje mnogih«. Lahko bi izbral najlažjo metodo in iskal pot maščevanja, toda njegovo srce se ohrabri in izbere pozitivno pot, ki je prava rešitev. Nobeno maščevanje. Strah in spletke odpravi z zaupanjem. Zaupanje. Takoj v naslednji vrstici beremo:

A GOSPOD je z menoj kakor strahovit junak.
Zato se bodo moji preganjalci opotekli
in ne bodo zmagali,
zelo bodo osramočeni,
ker se jim ne bo posrečilo:
sramota bo večna,
nepozabna.

Izbere Boga za zaveznika. Kako pa ga ne bi, ko sam pravi par poglavji prej:

Tako govori GOSPOD:
Preklet mož, ki zaupa v človeka
in se opira na meso,
njegovo srce pa se odmika od GOSPODA.
(Jer 17,5)

Zaupanje je biblični motiv preko katerega težko gremo saj hebrejsko besedo bi lahko prevedli z »verovati«, »iskati trdne opore v nekom/nečem«. Varnost v zaupanju Bogu in njegovi besedi je jedro vernega ravnanja. Nenadoma se odpirajo pred nami podobe in prave ikone bibličnega zaupanja: od Abrahama preko prerokov in kraljev pridemo do Marije in apostolov. Zaupanje ni v prepričanju, da se bomo z Božjo pomočjo tako ali tako rešili iz težav. Je živa zavest, da se človek, ki ostane zvest Bog, tudi v navidezni oddaljenosti od Boga lahko zanese na Božjo navzočnost. Zaupanje v Božjo navzočnost najdemo v številnih mestih v Svetem pismu. Pri preroku Izaiju beremo v 26. poglavju:

Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir,
mir, ker zaupa vate.
(Iz 26, 3)

Pa tudi:

Kdor hodi v temí
in nima luči,
naj zaupa v GOSPODOVO ime,
naj se opira na svojega Boga.
(Iz 50, 10)

Zaupati pomeni predvsem upati. Pustimo se čuditi in presenetiti, saj v treh svetopisemskih vrsticah preidemo od jeznega in razočaranega človeka zaradi zahrbtnega šušljanja, do veselega, zaupljivega in pomirjenega Božjega slavilca:

Pojte GOSPODU,
slavite GOSPODA,
ker rešuje življenje ubogega
iz rok hudodelcev
(Jer 20, 13)

Nostalgija in mali francozek (2)

Danes so spački (p)ostali mit in redkost. Prizvok mita pa ima tudi ob pripovedovanju otrokom in srednješolcem, da so to bili res družinski avtomobili. Ne samo »mali francozek« o katerem pišem; družbo so mu delale štirioglata dyane (pri nas dijana), vsestranska katra ali katrca, bombirani fičo z večjo sestro stoenko, neuničljiv golf, povojni hrošč in t.i. jugoslovanski mercedes, yugo. Tukaj se je seznam voznega parka naše dežele kmalu končal.

Verjetno bi ostali brez sape, če bi se po naših cestah zapeljala katrca ali spaček s srečno družinico v njeni kabini. Lastnik takega avta, bi bil deležen velike pozornosti in radovednosti.

Mojo pozornost pa zbujajo sodobni trendi za »dijaški avto«, ki so »in« v zadnjih par letih. Brat mi je pripovedoval, da se srednješolci vozijo z bogato opremljenimi, novimi in dragimi nemškimi limuzinami. Nihče ne ostane brez sape, če pogleda nekajmetrski avto prestižne znamke, ki je do nedavnega veljal za simbol luksuza, v rokah sveže pečenega voznika.

Nostalgija in mali francozek (1)

Prebiram Delovo prilogo »Kult«. Med zanimivi prispevki je tudi članek o avtomobilu, ki je zaznamoval zgodovino avtomobilizma, stila in okusnega oblikovalstva: mitični in nepozaben spaček (uradno ime je bilo Citroen 2CV). Še do nedavnega smo ga kar pogosto videvali po naših cestah. Tisti s platneno strehico so bolj kot na avto spominjali na dežnike na štirih kolesih, vendar prav zato toliko bolj zanimivi in romantični.

Zasnova za malega in lahkega štirikolesca se je spojila s papirjem v prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja onkraj Alp, ko so Evropo preplavljale velike trde ideologije in so v stilnem oblikovalstvu prevladovale mehke oblike.

Gledal sem eno od reklamnih slik iz tistega časa in se nasmehnil nad njenim sporočilom: ob predstavitvi, so malega spačka reklamirali kot velik družinski avto. Oče za volanom, mati na sovoznikovem sedežu z dojenčkom v naročju in na zadnji klopi štirje otroci. Časi so se spremenili in ta »mali francozek«, kakor bi ga lahko poimenovali, je spremenil svoje sporočilo: postal je simbol otrok cvetja in svobode. Pred upokojitvijo je pestril dneve študentski populaciji in prevažal mlade možgane po domovini in Evropi.

Mala Slovenija v Evropi velikih

Predsedovanje Slovenije Evropski uniji bo čez manj kot mesec dni končano. Od kritik zaradi cenenih protokolarnih daril do laskavih pohval velikih »evro-politikov« lahko ocenim, da je bilo zame, domačina Slovenije in malega državljana Evrope, to obdobje posebno zanimivo.

Ko so potekale priprave za predsedovanje sem si mislil – kot verjetno marsikdo drug – kaj pa bo ta mala državica solila pamet veliki Evropi. Pa vendar, ob spremljanju pisanja časopisov in poročanju drugih medijev med predsedovanjem, sem si lahko ustvaril sliko, da je bilo to obdobje koristno za Slovenijo in Evropsko unijo.

Slovenija se je naučila nekaj potez (ne še vseh – da ne bo prevzetnosti) svetovljanstva, ki ji gotovo pomagajo iz svoje t.i. zaplankanosti. Spoznali smo celo, da obstaja nek zahodni model politike in diplomatskega obnašanja (in ne samo režimsko-totalitarističen) ter upam, da so naši politiki odkrili kaj pomeni civilna družba, ki jo Evropa dolgo časa pozna. To ni napad na državo ampak vključitev vseh elementov družbe (gasilska društva, trgovinska podjetja, gospodarska panoga, Cerkev in verske skupnosti, šolstvo, zdravstvo, novinarstvo, turizem…) v življenje države. Upam, da smo se naučili, kako tujina ceni naše lepote in narodno-kulturno bogastvo. Mnogi obiskovalci so postali občudovalci; tisti, ki so nas obiskali prvič v službeni vlogi mislim, da se bodo vrnili kot turisti. Lahko bi še našteval a mislim, da je glavna poteza (ki izhaja iz napisanega) tista zavest, ki si jo moramo kot majhen narod osvojit: če imaš močno narodno identiteto, globoke kulturne korenine in kakovostno vodenje države lahko tudi kot majhen poveš kaj velikim.

Evropi je bilo to predsedovanje koristno, ker je lahko pogledala kot velika stara dama na malo gospodično. Iz prve roke je spoznala potrebe malih držav (širitev iz leta 2004) ter začutila utrip države, ki iz političnega totalitarizma prehaja v demokracijo. Na tem terenu je zahodna Evropa lahko videla, da demokracija ne pride čez noč ali s podpisom nekega papirja temveč je to vzgojni proces naroda. Proces ki potrebuje potrpežljive in izkušene mentorje.

Med temi šestimi meseci so se odvijali načrtovani in nepredvideni dogodki na evropski in svetovni politični sceni. Mnogi so poskrbeli, da ni bilo to predsedovanje polno samo lepih in prijaznih besed ampak tudi konkretnih dejanj. Od uresničevanja Lizbonske pogodbe do vprašanja o Kosovem, smo lahko gledali resno delo političnega stroja. Lahko je komentirat, še lažje kritizirat in najlažje je dajati vse v nič. Mislim, da je bil čas šestih mesecev ki je za nami, pomemben trenutek v zgodovini Evrope in njenih prebivalcev.

Vsak se rodi kot Slovenec, Madžar, Avstrijec, Italijan, Hrvat ali drugo, toda vsi moramo postati Evropejci. Iskanje skupnega dobrega, trud za kakovosten napredek in celovit razvoj kakor prizadevanje za varno prihodnost ni samo stvar političnih uslužbencev ampak vsakega »malega« Evropejca.

Prva obletnica

Mala miselna tržnica praznuje danes svojo prvo obletnico... svoj prvi mesec obratovanja. Seveda mesec dni ni pomembna doba ali okrogla obletnica ampak če pomislim na to, da sta internetna govorica in tempo taka, da kar ne začne z »jutri«, je že zastarelo ali skoraj pradavnina, lahko rečem, da je prvi mesec že rojstni dan.

Želim podčrtati to »obletnico«, ker je dobra priložnost, da se zahvalim vsem bralkam in bralcem, ki ste preko e-pošte, neposrednih komentarjev k objavam, sms-ov in na druge načine komentirali vsebine. Spodbudili ste nove ideje, povzročili pretok misli in odprli nove poglede. Hvala!

Zvestim komentatorjem se iskreno zahvaljujem in vabim k vztrajnosti še v prihodnje. Vse vas, ki ponujeno robo na tržnici še plašno in sramežljivo spremljate kot bralci pa vabim, da dodate svoja mnenja. Včasih je dovolj vprašanje, dodatek, dopolnilo k objavi ali komentarjem, preprost stavek ali sorodna misel… Že malenkost lahko spremeni celoto.

Miselna tržnica je prostor, kjer vsak lahko nekaj ponudi/doda ali vzame s seboj. Vsak je lahko »komentator«, ker vsak lahko kaj objavi. In če dodam še nasvet za najbolj sramežljive: izkoristite možnost anonimnih komentarjev (tudi preko izmišljenih imen).

Kompleks potice

Agencije za promocijo turizma reklamirajo potico kot naš nacionalni simbol. V tem zapisku bom uporabil potico kot simbol nacionalnega kompleksa.

Zapisano je sad spominov in osebnih izkušenj zato najde mesto na osebnem blogu.

Praznični dan. Po kosilu ob goveji juhici in tenstanem krompirju, skrbne gospodinje pomijejo in pospravijo posodo, pogrnejo na mizo čeden prt (če je le možno z vezeninami rdečih nageljnov, žitnega klasja in monogramom IHS) in v navideznem miru počivajo (v resnici gre za prikrito živčnost), kar bi lahko prevedli, da pričakujejo goste (najverjetneje gre za ožje sorodnike ali radovedne sosede).

Zgodi se »nepričakovano«. Pozvonijo na vratih. Duri spustijo, v objem in spokojnost popoldanskega ozračja ki vlada v stanovanju, dospele goste. O tem, kdo so gosti se lahko razvije posebna študija (tudi preko komentarjev). Steče ustaljen protokol.

Gospodinja goste posede. Ob uzakonjeni in pregovorni kavi, izgovori, s težkim nasmeškom in stisnjene med zobmi, magične besede lastne obsodbe: »Vam lahko kaj ponudim?«. Niso toliko nesrečne besede zaradi gostov samih ampak zato, ker s tem je sprožila tisto klasično, domače nacionalno bogoslužje gostoljubnosti, ki ji prinaša negotovost, nemir, živčnost, bolečine v želodcu in tri dni premišljevanja.

Odziv gostov je tudi protokolaren: »Ne, hvala. Ni treba nič!« ali »Smo ravnokar od kosila. Hvala!«. Še hujši je: »Saj nismo prišli jest. Hvala lepa. Dajte otrokom!«. Gospodinja podoživi nepopisne travme in trenutke osebne stiske saj mora ponovit (ampak to je vedela že v štartu) tisto vprašanje: »Vam lahko kaj ponudim?«. Tokrat se tista masa ljudi v gosteh opogumi in končno sprejme pozornosti gostiteljice.

V tistem trenutku priromajo na mizo (pogrnjeno s čednim prtom) že prej pripravljene in skrbno skrite pod belimi prtički, vse mogoče dobrote. Poglede gostov osrečujejo s strogo natančnostjo razporejene rezine salam in sirov ter vse možne oblike in velikosti narezkov. Ne manjkajo druge dobrote iz domačih kuharskih knjig s. Felicite Kalinšek, kisle kumarice in vložena paprika, rezine belega kruha v pleteni košarici pa tudi ona… Da, mati vseh kulinaričnih izzivov in zahtevnosti, njeno kraljevo visočanstvo, kraljica sladkosti v ustih gostov in živčnosti gospodinj: POTICA!

Že izgovorjava zahteva posebno dikcijo in natančnost, o pripravi pa raje ne bom pisal.

Tedaj tresoče roke gospodinje položijo na mizo krožnik z identično zrezanimi kosi potice. Vsi ob mizi obmolknejo. To pišem, ker sem prizor podoživel nešteto krat in nikoli nisem mogel razumeti, zakaj takrat nastane smrtna tišina. Zakaj ko pride potica na mizo mora biti vse tiho?

Tišina ki je ni niti v cerkvi ali v sobi, kjer spijo dojenčki. To ni več tišina ampak je tihota. Vsi buljijo v tiste brezhibno pečene kose potice na belem krožniku. Vsi enaki med sabo, rezani kosi, razodevajo popolno harmonijo kjer se prepletata bogato orehovo polnilo in rozinami z rahlim in rumenkastim testom. Lepo pečena rjava skorjica obdaja to pekovsko mojstrovino podalpske dežele, da mehko prelivanje odtenkov in svetlobe spominja na renesančno fresko.

Popolnost je na mizi. In slovenska popolnost dobrega bontona veli, da nihče se ne sme dotakniti potice. Tukaj se, v že prestrašeni gospodinji, sprožijo prvi občutki krivde, ki ji pogosto odmevajo v mislih »Hm, morda pa ni dovolj pečena« ali »Sem jo narezala preveč na debelo«. Najtežje ji mora biti, verjetno, ko po dolgi tišini nihče se je ne dotakne. Raje ne pomislim, kaj podoživi nesrečna gostiteljica.

Tišino prelomi gospodinjin glas, ki po predpisanem obredniku, povabi goste: »Vzemite. Naj vam ne bo nerodno. Saj smo sami domači« ali pomoli krožnik naključni žrtvi »naj vas ne bo sram. Saj ni nič posebnega«. In začne se »potica party«. Vsak sramežljivo in previdno vzame v roke svoj kos. Rahlo sklonjen nad mizo ali nad prtičkom ali nad lastno roko, počasi ugrizne v potico. Tihoto prekinjajo zvoki žvečenja in požiranja. Nekdo izmed gostov se opogumi in jo pohvali. Logično.

Pohvala ne ostane osamljena in pogosto drugi dodajo svoje strinjanje ali bolj izvirni gosti, oblikujejo novo pohvalo. Toda kompleks potice zahteva, da ni dobra; iz ust gospodinje sledijo naslednji stavki: »Joj, se opravičujem ampak ni dovolj vzhajana« ali »Ja, premalo sladkorja sem dodala« ali »Morda ni dovolj pečena«. Neredko je potica deležna tudi »Morda bi jo morala bolj stisnit« ali »Žal, ne vem zakaj je taka« ali celo »Saj vem, premalo orehov je noter« in »Tako se mi je mudilo. Samo na hitro sem nekaj naredila«.

Cenjena bralka in cenjeni bralec, ravnokar si prebral kulminacijo ali vrhunec kompleksa potice. Seveda stavkom gospodinje sledijo ugovori zbranih gostov (katerih identiteto še nismo opisali), ki seveda ne najdejo posluha pri obupani gostiteljici.

Še najboljša in lepo uspela potica bo deležna številnih kritik, pritožb, ocen, graj in komentarjev s strani njene gospodinje. Ni pa tukaj vsa tragika – še zdaleč ne! Celotna drama je v tem, da tako ni samo s potico. Potica je arhetip ali drugače povedano, prvotna oblika, vzorec ali temelj vsakega slovenskega kompleksa. Nič ni dovolj dobro, kakovostno in vredno, da bi dodali: »To je najbolje kar vam lahko dam. Osebno sem zadovoljen in upam, da boste tudi vi uživali«.

Zato bom sklenil pisanje o njenem kraljevem visočanstvu, kraljici sladkosti v ustih gostov, nekoliko drugače. Ob pisanju sem podoživljal vse trenutke tihote ob prazničnih mizah in živčnosti gospodinj. Še več. Ko sem to pisal, sem se nasmejal in užival. Upam, da si se tudi ti, draga bralka in dragi bralec, vsaj malo nasmehnil ob branju.

p.s. Potica ki jo pečejo Slovenske gospodinje je najboljša!