Résumé

Malo miselno tržnico ste nekateri obogatili z dobrimi komentarji, ki jih bom skušal povzeti, povezati in razviti.
Cerkev v Evropi (in posledično tudi v Sloveniji) se postavlja kot triumfalistična Cerkev. Oklepa se starih in ustaljenih navad, ki ji dajejo občutek zmagovitosti in vladanja. Relikti iz baroka in starih fevdalnih sistemov so tako zelo "ljubki" in tako težko se jim je odpovedati. Nič presenetljivega saj to je človeško ravnanje in Cerkev je Božja in človeška hkrati.

Vladanje ali služenje
Pred drugo svetovno vojno in pred vdorom velikih ideoloških sil na naše ozemlje, je bila v Cerkvi poudarjena zmagujoča optika. To vidimo iz dejstva, da je bilo veliko cerkva posvečenih Kristusu Kralju in tudi pri nas, je bil v '30ih letih prejšnjega stoletja kongres z močnim poudarkom na zmagoslavnemu vidiku. To je bil duh časa in je bil zelo skladen tudi z družbenimi razmerami.
Mislim, da ni predrzno pisanje, če trdim, da se kakšnemu duhovniku, škofu ali pobožnemu verniku kolca po tistih časih, ko so cele čete slovenskih fantov in mož korakali z obljubo zvestobe Kristusu Kralju.
Tako rekoč čez noč, so se zgrnili nad malo podalpsko deželico temni oblaki velikih ideologij, totalitarizmov in vojne. Čete fantov in mož so korakale v druge namene in smeri; dvomljivo je, koliko je bil resnično prisoten tisti čut zmagoslavja in pripadnosti Kristusu med ljudmi.
Ne smemo pozabit, da Kristus se ni rodil v škraltnih oblekah ali v bogati palači. Rodil se je v absurdnih okoliščinah - kot kralj v hlevu. S tem pokaže, da je Cerkev poklicana h kraljevemu dostojanstvu a na preprost in skromen način. Okorg novorojenega Jezusa se niso zbirali niti monsinjorji in niti kardinali. Jezusova prva družba so bili nepismeni in preprosti pastirji, živali... šele potem so pristopili modri/kralji.
Cerkev je poklicana k služenju. Tako bo lahko uveljavljala svoje zmagoslavje: zmaga nad oblastiželjnostjo, napuhom, revščino, lakoto, nazivi...

Namesto rekatolizacije raje evangelizacija
V času po vojni za osamosvojitev, se je pri nas zgodil zanimiv pojav. Slovenci smo prešli iz velike ideologije, ki je skušala nadomestiti tudi versko področje, v območje brez neke miselne opore. Razmah kapitala kaže, da je to postala nova ideologija in nov bog. Na drugi strani pa Cerkev ni bila več preganjana in je končno lahko spet stopila v javnost. Svoboda vere se je odprla vsem in zapostaljvenost zaradi verkse prakse je bila odpravljena.
Mnogi so se prebudili kot vdovci: ob mrliču totalitarizma. Verjetno so začutili potrebo po novi "ideologiji" (kar krščanstvo tudi je, ker sta prisotna absolutno in nič) in po odgovorih na duhovnem področju. Kdo jim je dal "duhovno" hrano? Kdo je zapolnil vrzel, ki jo je pustila ideologija? Lahko bi jo Cerkev, vendar...
In Cerkev se je spoprijela z močnim šokom: od prepovedi in skirvanja do vstopa v civilno družbo. Postala je članica družbe. Nekaterim se je začelo kolcati po tistih '30ih letih 20. stoletja. Napolnili so svoja usta in svoje spise z: "Nekoč je bilo..." ali "Kako bi bilo lepo, če bi lahko spet...". Niso manjkali tudi: "Zamudili smo... zato bomo, kakor je bilo...". Napačni stavki v napačnem času in kraju.
Ljudje so prestali močne družbene in miselne terapije, ki so spremenile način razmišljanja. Cerkveno oznanilo je vstopilo v novo okolje in nove razmere. Načini ki so bili uspešni na začetku 20. stoletja so bili ob koncu istega stoletja zelo zastareli. Oblike niso več nagovarjale čkoveka, ki je hlastal po novem, svežem in neprednem. Družba je postala drugačna. V čem? Postavila je nove potebe, nova vprašanja, nove zahteve in nova pričakovanja. Tudi na verskem področju.
Raje kot iskanje načinov za rekatolizacijo Slovenije in družbe, stopimo v stik z govorico sodobnega človeka. Iz žametnega prestola na kolena in iz baročnih soban med ljudi z vprašanji: "Kaj si želiš", "Po čem hrepeniš", "Kaj iščeš in kaj potrebuješ".
Nov način za nov čas. Ker "Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje." (Mt 9,17).
Zato bo bogato in edinstveno sporočilo krščanstva, ki ga ponuja Cerkev, dobilo svoj prostor med ljudmi, samo če bo govorilo jezik ljudi sedanjega časa. Potrebno je odpraviti miselnost rekatolizacije (vrnitev k staremu) in uvesti načine evangelizacije (post)moderne družbe.

Dar uboge vdove

Med brskanjem po internetnih časopisih, odprem članek na Delovi spletni strani, ki govori o prejemnikih dohodnine v letu 2007. Finance pač. O golih številkah in povračilih dohodnine bi lahko kaj več napisali ali povedali delavci na finančnem področju. Objavljen podatek pa ne sme mimo naše pozornosti.
Novinar članka navaja tudi da "Med največjimi prejemniki namenitve dela dohodnine za donacije je Slovenska Karitas, sledita društvo Unicef Slovenija in Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček". Zanimivo kajne? Kaj lahko, kot navaden bralec, izvem iz tega?
Da imajo/imamo Slovenci in Slovenke še vedno veliko zaupanje do Slovenske Karitas in vidijo v delu te organizacije pomembno poslanstvo. Do Cerkve je pogosto v medijih velika kritika a do Karitasa zaupanje. To je lahko spodbuda in svarilo.
Slovenska Karitas se mora zavedat, da upravlja z darom uboge vdove! To niso bogatinovi darovi ampak dva novčiča, ki sta napolnila zakladnico. Če bo Slovenska Karitas odgovorno in smiselno upravljala to vsoto denarja, bodo ljudje ohranili zaupanje in videli, da gre njihov dar v konkretne in prave namene. V nasprotnem primeru, se zna zgodit veliko razočaranje in ljudje bodo raje podpirali politične stranke, ki bodo navidezno delili ta denar. V resnici pa bodo politiki polnil tiste že prepolne blagajne.

Shizofrena Evropa

Shizofrenija je možganska motnja, ki jo označujejo na splošno temeljna in značilna izkrivljena mišljenja in zaznavanja ter čustvovanja, ki je neustrezno ali otopelo. Jasna zavest in intelektualne sposobnosti so navadno ohranjene, čeprav se sčasoma lahko razvijejo določene kognitivne pomanjkljivosti. Sodobna medicina pozna dobra zdravila, ki te motnje odpravijo in povrnejo bolnikom kakovostno vsakdanje življenje.

Naša draga stara celina se nahaja, po svojem ravnanju, v shizofrenem stanju. Konkurenca mladih in še ne razvitih trgov vzhodne zemeljske oble strašijo evropske tovarnarje, mala podjetja, prevoznike, delavce, raziskovalce, politike... Evropa se odeva v zaščitniško držo do svojih industrijskih, družbenih in storitvenih struktur, da bi preprečila prodor novosti iz vzhoda. Hočemo prosti pretok ljudi in kapitala, po drugi strani pa preprečujemo preseljevanje iz držav t.i. tretjega sveta. Odpravljamo carinske kontrole ko istočasno dvigujemo carine za uvožene artikle izven EU. Morda se ne zavedamo velikega napredka in razvojne moči, ki predstavljajo Azijske države ter vse države v razvoju.

In kje je shizofreno ravnanje? Motnja Evropskega razmišljanja se kaže v tem, da na eni strani se postavlja kot zaščitnica do sebe (lahko bi pisal o Evro-egoizmu) po drugi strani pa hoče liberalni trg, liberalno razmišljanje (vse je dovoljeno), liberalno politiko... Evropa ne ve ali bi zidove gradila ali jih odpravljala. Ne samo gospodarske ampak tudi družbene, politične, verske...

Kje je identiteta? Ali so korenine Evrope res tako površinske, da se moramo bati vseh sosedov? Kaj nas bo prej spodneslo: zaščitništvo in zaprtost vase ali liberalni evro-egoizem?

»Kuge, lakote in vojne – reši nas, o Gospod!« (2)

In danes je praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Slovenijo preplavljajo bolje ali slabše udeležene procesije po poljih ali kar po cerkvah. Ljudem veliko pomeni procesija in to da prazniku poseben in slovesen ton. Kaj je namen teh procesij? Nastale so za blagoslov polji in človeškega dela (po večini povezan s kmetijstvom in polji), ki je izhajalo in je bilo odvisno od pridelkov zemlje.

Zanima me, če je smiselno ponujati oblike iz preteklosti, ko se je človeško delo in način življenja spremenil. Vsebina praznika je še vedno zelo pomembna: človeško delo in življenje izhajata in dosegata svoj vrhunec v Najsvetejšem (=evharistični kruh, kjer je živi Kristus). Pogosto je oblika, ostanek iz preteklosti, tista, ki odvrača od praznika. Morda bi bilo smiselno prinesti blagoslov na tista "moderna" polja, ki omogočajo naše preživetje: upravna enota, šola, občinska uprava, veleblagovnice, časopisne in medijske hiše, dijaške domove, pisarne...

Krščanstvo je vera, ki se umešča v konkretno življenjsko stanje človeka. Bistva krščanstva je odnos med Bogom in človekom zato ta odnos mora biti vedno pristen in živ. K temu lahko pripomore Cerkev, da na sodoben način ponudi najboljše kar ima: živega Kristusa!

»Kuge, lakote in vojne – reši nas, o Gospod!«

»Kuge, lakote in vojne – reši nas, o Gospod!«. S tem vzklikom na ustih, so naši predniki prosili Boga, da bi jih obvaroval tedaj najhujših nevarnosti in nadlog. Ob prazniku svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi pri blagoslovu na štiri strani sveta (kakor nekoč) še danes prosimo, za Božje varstvo. Tega vzklika danes Cerkev ni opustila vendar izrečene besede gredo mimo nas, ker sodobna medicina je odpravila kugo in nalezljive bolezni, polne trgovine so iztrebile lakoto in Evropa živi najdaljše obdobje svoje zgodovine brez vojn.

Potrebujemo še tako prošnjo Bogu? Danes jo lahko prilagodimo – v našem srcu – kajti pod vsako nevarnostjo »iz preteklosti« najdemo moderno varianto.

Reši nas kuge!

Kuga je dolga leta strašila po Evropi in zdesetkala prebivalstvo. Tudi ko so jo odpravili so sledile mnoge druge bolezni: tifus, tuberkuloza in podobno. Danes imamo na voljo številna zdravila, ki nam pomagajo živeti dolgo in kakovostno življenje. Moderne oblike »kug« našega časa in prostora so vse vrste zasvojenosti (alkoholizem, mamila, igralništvo…), depresije, psihoze, samomorilnost, osamljenost in še bi lahko nadaljevali. Bolezni sodobnega človeka, ki lahko prizadenejo vsakega in za vedno spremenijo življenje. Človeška stiska je v teh boleznih velika in skoraj nepredstavljiva. Velika je odgovornost družbe, da take ljudi in bolezni ne spregleda ali zanemari.

Naša prošnja naj bo s to mislijo in zavestjo obrnjena na mnoge ljudi, ki trpijo v velikih bolečinah. Nam naj bo v spodbudo, da bi sprejemali »kužne« bolnike med nami. Ne poznanje rodi strah, strah pa privede do obsojanja in odrivanja.

Reši nas lakote!

Pisati ali govoriti o lakoti, ko na vsakem koraku stoji dobro založena trgovina, je skoraj toliko predrzno kolikor nesramno. Starejši ljudje morda še kaj povejo, kako so stradali, toda takih je vedno manj med nami. Pripovedovati o lakoti nekomu, ki ima doma celo dva ali tri hladilnike prepolne vsega… In kljub temu lakota je! Ne samo v Afriki kjer delujejo številni misijonarji ampak tudi med nami. Tako skrita in sramotna, da o njej težko kaj povemo. Pretresel me je prizor, ko sem gledal dostojno urejena gospo in gospoda, ko sta odpirala smetnjak v zakotni ulici za restavracijo in jemala v čisto vrečko kruh.

Naša prošnja naj bo s to mislijo in zavestjo obrnjena na mnoge ljudi, ki imajo vsega v preobilju, ki so celo siti kruha: da bi cenili in spoštovali hrano. In prosimo za nas: da bi hoteli videti pomanjkanje in znali deliti z drugimi. Mislim, da nikoli nimamo tako malo, da še tega ne bi mogli deliti z drugimi.

Reši nas vojne!

Ta vzklik se zdi nam mladim povsem odveč, ker vemo, da bodo za mir poskrbele velike mednarodne organizacije, ki z oboroženimi silami in pogodbami uravnavajo mir na svetu. Evropa živi več kot pol stoletja brez vojn. Toda lahko prepoznamo Božje delovanje v zgodovini in njegovo »naklonjenost« za pravičnost in mir: »In videli ste vse, kar je GOSPOD, vaš Bog, storil vsem tem narodom pred vami; resnično, GOSPOD, vaš Bog, se je bojeval za vas (Joz 23, 3)«. Lahko se čudimo, da bi se Gospod bojeval za nekoga a če je pravični napaden, Bog ne pusti, da bi ga krivični premagal saj prerok pravi: »Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate (Iz 26, 3)«. Delo človeških rok, brez Božjega blagoslova nima velikih uspehov.

Naša prošnja naj bo s to mislijo in zavestjo obrnjena k vsem, ki si prizadevajo za napredek, blaginjo in mir. Namenimo to prošnjo vojakom in vojakinjam varnostnih sil v nevarnih območjih, vsem ki skrbijo ali nudijo humanitarno pomoč, diplomatom ki mirno rešujejo spore pa tudi vsem, ki trpijo zaradi nasilja ali vojne. Nam pa naj bo v opomin, da bomo vedno znali cenit to zgodovinsko dobo brez vojne.

Morda prošnja »Kuge, lakote in vojne – reši nas, o Gospod!« res zveni zastarela. A če ji prisluhnemo in se ozremo okrog nas, lahko vidimo, da je še vedno zelo aktualna. In še kako potrebujemo Božjega varstva iz vzklika »Reši nas o Gospod«. Bolezni, lakota in vojne so ogrožale in ogrožajo tudi danes obstoj človeka; zaupanje v Božjo pomoč daje gotovost in varen pogled v prihodnost.

Kulturni cvet

Na nacionalni TV sem si na prvem programu ogledal dokumentarni film, ki je kratko in dobro prikazal življenje in delo dveh velikih Slovencev: Benjamina in Gustava Ipavec (glasbeniki veste kaj več povedati o njiju). Poleg biografskih podatkov je bil dobro izpostavljen njun domoljubni čut, ki je mimo njunega poklica (oba priznana zdravnika) dobil odlično obliko v glasbi. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje sta dala našemu narodu velike glasbene mejnike. Nekatera dela so ponarodela, druga pa so pravi mejniki v zborovskih repertoarjih.

Film je pustil vtis, ker sta bila brata Ipavec sposobna zlomit vez z ustaljenostjo (nemški jezik idr.) in sta z veliko drznostjo ponudila Slovenkam in Slovencem pravi kulturni cvet. Razmišljam o sodobni (narodni) umetnosti. Ko gledam naš kulturni prostor, imam občutek, da so glasba, likovna umetnost, kiparstvo, ples, gledališče, film, poezija… še zelo akademsko usmerjeni. Tukaj mislim na način izražanja. Vse gre v smeri določenih pravil in norm. Redko najdemo kakšno novost, ki preplavi ljudska ušesa ali postane pravi "pop" simbol. Tako težko profesorji učijo študente razmišljati in se ustvarjalno izražati… moderne šole učijo pravila in ne učijo niti znanja niti ustvarjalnosti.

Kdo se bo približal kulturi, ki je "zastrupljena" z akademskimi pravili? Kdo bo srkal tisti prepotreben nektar za dušo, ki jo lahko samo kultura ponudi? Kako lahko preživi narod na prepihu ljudstev in idej brez lastne istovetnosti?

Nebeška lepota

Na bencinskem servisu plačujem točeno gorivo. Pobrskam med časopisi in hitro me zmotijo povoščene in svetlikajoče naslovnice revij. Ni tako hudo škripanje pod prsti, kolikor podobe na prvih straneh. Zmotijo me ogromne slike manekenk in manekenov, ki so postavljeni "v zgled" z idealnimi (in nedosegljivimi) kanoni lepote: lepotnim izdelkom povzročajo popularnost nam pa komplekse in skrbi. Da ne bo pomote, nič nimam proti lepoti! Imam pa veliko za povedat proti nedosegljivim ciljem, ki jih postavlja družba vsem nam.

Do tukaj bi še lahko vse mirno spregledal. Toda dodatno sol na rano trese misel, da je kolektivna-družbena gonja proti Cerkvi zaradi analognega vprašanja. Družba na eni strani ponuja nedosegljive cilje (ki jim seveda vsi slepo sledimo, kot osel korenčku na palici) na drugi strani pa obsoja Cerkev, da z nebeškimi vzorniki (=svetniki) ponuja ljudem nedosegljivo (in jih omamlja).
Zakaj torej godrnjamo nad Cerkvijo (in vero), da postavlja previsoke cilje in nihče nič ne zine čez marketnig, ki z nedosegljivimi podobami ponuja še bolj nemogoče cilje?
Če bi ljudje skrbeli za "lepoto duše" s tako vnemo kot skrbij(m)o za brezhiben zunanji videz, bi bila gneča v nebesih in ne v lepotnih salonih.

... in presenečeni bomo!

Binkošti. Praznik Svetega Duha. Morda se sliši tako ustaljeno in pobožno, toda praznik Svetega Duha bi moral biti vsak trenutek v vsakdanjiku kristjana. Krščanstvo je vera pristnega iskanja in razmišljanja zato tudi o Svetem Duhu ne moremo ostati križem rok/misli.
Sveti Duh je tisti, ki skrivnostno in učinkovito vodi naša dejanja, usmerja naše misli in oblikuje naša čustva. Premalo se tega zavedamo. Razlog za to je, da smo podvrženi "simptomu zahoda", saj vse racionalno preučimo ali pravilno formuliramo. Za razliko od nas, so vzhodni bratje pravoslavne Cerkve veliko bolj svobodni in odprti. Prisotnost Svetega Duha je ostala močno zaznavna med verniki in tiho odseva v delovanju Cerkve. Manj sholastične teologije (=vprašanje in pravilen odgovor) je pustilo več navzočnosti svetega in skrivnostnega med ljudmi.
Letošnjo zimo sem doživel zanimiv "teološki trenutek". Brez skrbi, nič se mi ni prikazalo. Nadomeščal sem kateheta pri verouku in vprašam desetletne otroke, kaj je glavna značilnost Svetega Duha. Nekoliko težko in zapleteno vprašanje tudi za kakšnega izpiljenega študenta teologije. A ne za desetletnega mulca svetlih in bistrih oči. Dvigne roko in s trdno gotovostjo reče: "Glavna značilnost je ta, da nas preseneti!".
Ostal sem tiho. Da, res je! Glavna značilnost Svetega Duha je ta, da nas preseneča. Kako težko to opazim v svojem življenju. Kako težko rečem: pridi Sveti Duh! To je prošnja za pomoč in hkrati vesel vzklik, da darujem vsak trenutek Bogu.
Sveti Duh nas preseneča zato si drznem trditi, da je tako presenetljiv, da deluje tudi med agnostiki, ateisti (če sploh obstajajo), drugače vernimi, oddaljenimi od krščanstva...

Binkošti ni enkraten trenutek in minuli praznik ampak je trenutek nenehnega iskanja Božjih presenečenj!

Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih
in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
Pošlji svojega Duha in presenečeni bomo *
- in prenovil boš obličje zemlje.

Binkošti (3)

Še en binkoštni-zobni vidik. Bluetooth (modri zob) je temelj sodobne komunikacije. Vprašanje pa je, ali prispeva ali pa zdravi sodobni Babilon?

Binkošti (2)

Razmišljanje o Svetem Duhu me pripelje do brskanja po internetnih objavah časopisov. Naletim na novico v Dnevniku (Dnevnik, 10.05.08), da Nizozemski režiser Paul Verhoeven (poznan po filmih RoboCop, Total Recall in Basic Instinct) dviguje prah s svojo novo knjigo o življenju Jezusa Kristusa, v kateri med drugim navaja tudi, da je bil Jezus spočet, ko je med židovskimi vstajami njegovo mati Marijo posilil rimski vojak, in da Juda Iškarijot ni nikoli izdal Jezusa.

Lahko bi jo uvrstili pod poglavje "Aha, Cerkev nam spet nekaj prikriva" ali jo lahko damo k "Spet blatijo krščanstvo". Toda v okviru binkoštnega praznika, je jasno, da je evangeljsko poročilo (prim. Lk 1, 26-38) dovolj nazorno in močno. Seveda če preučujemo Jezusa kot zgolj zgodovinsko osebo, lahko vsako najbolj naivno tezo vzamemo za resnično... Uporabit moramo tudi oči vernika: kako gledam na tako novico kot vernik? Kaj mi pomeni, da tako pišejo o Božjem Sinu? Seveda pa Nizozemci že skoraj slovijo po "verskih novostih" zato ne bo težko, če si bomo poskusili zamislit, kako bi/bo zvenelo, ko bodo isto teorijo uporabil ponovno - s to razliko, da namesto Jezus Kristus bo pisalo Mohamed...
In še komentar k sliki. Ne, ni ob tem zapisu pristala pomotoma. Ampak je povezava med modrostnimi zobmi in binkoštmi. Kaj ima to skupnega? Za dobro voljo! Menda tudi spada k binkoštnim darovom. Vendar nekako pri stranskih vratih. Ta so bila menda nekoliko priprta. Saj veste, da tudi na apostole ni bilo mogoče vedno računati. Marija pa tako ni mogla vsega sama...

Binkošti

Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas (prim. Apd 1, 8).

Jutri katoličani praznujemo Binkošti. To je dan s katerim Bog odgovori na človeško zmešnjavo nerazumevanja (Babilon) z enotnostjo in povezanostjo. Božji Duh je podarjen ljudem, da lahko v skupnem jeziku komunicirajo in živijo med sabo. Communio (=občestvo) in communicatio (=sporazumevanje) sta sorodni besedi ne samo po obliki ampak tudi vsebinsko: samo dobro sporazumevanje lahko tvori močno občestvo. Kako bi lahko bili med seboj bratje in sestre, če se ne bi razumeli? Če ne bi govorili istega jezika - čeprav z drugačnim glasom!? Binkošti so tisti praznični trenutek Cerkve in vsakega človeka, ki izbere univerzalni jezik - jezik ljubezni.

Pogumno pričevanje apostolov postane pogumno oznanilo Cerkve - le v moči Svetega Duha lahko sama prejme moč! In Sveti Duh prodre, skoraj eksplodira v srcih apostolov, da postanejo živi...

In razmišljam o Svetem Duhu v Cerkvi. Ali je Cerkev danes iskalka Svetega Duha, da bi spregovorila vsem na razumljiv način? Kaj ima za povedat Cerkev (post)modernemu svetu? Kako odgovarja Cerkev (in vsak kristjan) na zmešnjavo govoric/sporočil v sodobnem svetu?

Od zobka do zoba

Ko sem bil otrok, za vsak mlečni zob ki je uspešno šel iz ust, je veljala ustaljena formula: v robček na nočno omarico. Naslednje jutro namesto zobka me je čakalo finančno povračilo bolečin (bolje rečeno nevšečnosti). Običajno sem zobek zdrl kar s prstom sicer pa se je zapičil v kakšno jabolko ali v kos kruha.
Moja nona - modra ženska - pravi, da majhni otroci prinašajo majhne probleme, veliki otroci velike probleme. Pri svojih 183 cm višine so moji problemi (po teoriji moje none) nepopisni. Zato me je pograbil dvom: kaj če ima nona prav? Posebej se mi zdi zanimivo, da sem dal ven vse štiri modrostne zobe. Za razliko od otroških let je moral zobe jemat ven kirurg z anestezijo (in ne jabolko ali kruh), vse zobe je on obdržal in ni dal niti centa. Tokrat na nočni omarici ni bil robček z zobkom ampak protibolečinske tablete... Ali je imela nona prav? Poraja se mi še drugo vprašanje: če so mi vzeli vse 4 modrostne zobe iz ust ali so mi vzeli s tem vso modrost iz glave?
Grem vprašat nono...

Poljub miru

Pri vsaki maši, nas pred podelitvijo sv. obhajila duhovnik povabi k pozdravu miru. Kot se spodobi za uglajene Slovence, podamo svojo desnico levemu in desnemu sosedu ter s tem izrazimo mir in spoštovanje. V bolj eksotičnih-mediteranskih deželah, si verniki pri maši podarijo poljub miru in sprave, ki pogosto postane pravi objem. Kristjani s to gesto pokažemo povezanost in pripravljenost odpuščati drug drugemu vse žalitve, nesoglasja, razprtije...
Hitri trendi na sodobnih mednarodnih trgih narekujejo partnerstva za razvoj in napredek ter potrebo po povezanosti. Strateška povezanost med velikimi državami in svetovnimi velesilami ali mirovnimi organizacijami skuša zagotoviti globalnemu svetu dobro ponudbo dobrin (hrane, goriv, oblačil in drugih surovin). Mnoga partnerstva so zgolj navidezna in hinavska: v ozadju vlada interes posameznika in ne obče dobro. Tako smo lahko priče v zadnjih letih o požrešnem porabljanju kapitala s strani velikih držav in posameznih podjetji, ki imajo v rokah vajeti svetovne ekonomije. Mali človek, nekje v ruskih stepah ali v saharski puščavi pa živi z minimalnimi dohodki. V ruskih stepah ali v saharski puščavi? Ne, ni treba tako daleč! Ozrimo se na našo levico in desnico (kot uglajeni Slovenci) in poglejmo kako živi naš sosed.
Če pogledam okrog sebe lahko vidim zgarano delavko velikega trgovskega podjetja, ki se s težko torbo in oteženim korakom vrača domov k družini. Lahko vidim socialno odrinjeno mlado družino, ker nimajo niti luksuzne vile niti parkiranega zadnjega modela prestižne limuzine. Lahko vidim mati samohranilko s šoloobveznim otrokom. Lahko vidim...
Mnogo lahko vidim a vprašanje je, če hočem gledati! In ko gledam take prizore iz vsakdanjega življenja se pred mano postavita dve izbiri: lahko podam poljub miru, da sebi želim najboljše ali v objemu dam konkretno pomoč.

Počitniška pot

Bližajoči poletni dnevi so močen izziv za vse potepuške karakterje, da hitro zaidemo v najrazličnejše kraje naše domovine in sveta. Vedno poskrbimo, da napolnimo torbo z vsem (ne)potrebnim - šele potem gremo. In na poti, nekje na začetku avtoceste nas popade panika: "Kaj pa če sem še kaj pozabil?!". Mnogo skrbi in napetosti nosimo v naši "torbi", ker se bojimo skoka v neznano... pozabimo vzeti najpomembnejše: dobro voljo.
Naj bodo počitniške poti brez velikih projektov - kamor nas zaneseta pot in radovednost.