Seveda je konec ...

... seveda konec leta ...

... drage bralke in dragi bralci, ob koncu leta 2008 se vam želim zahvalit. Hvala za doslednost in potrpežljivost na tej mali miselni tržnici. Hvala za vaš trud ki ste ga izkazali v vsakim komentarjem, e-mailom ali osebnim pogovorom. Vesel sem bil vsake spodbude, kritike, pohvale in opombe. Hvala!

Vsem rednim obiskovalkam in obiskovalcem v letu 2009 želim vsaj toliko zvestobe kakor ste jo imeli v minulem letu. Vsem novim pa veliko radovednosti pri iskanju in odkrivanju vsebin na stojnicah te male miselne tržnice.

Splošno voščilo? To je voščilo, ki ga namenjam vsem. Voščim vam veliko bistrih misli, igrivega duha, otroških pogledov na svet in junaškega poguma k objavljanju svojih komentarjev, kritik, pripomb, razmišljanj in mnenj. Vstopimo skupaj v novo leto polno priložnosti, izzivov in treznih trenutkov. Leto ki bo zahtevalo od nas veliko pripravljenost, mirnih živcev in dobrih misli.

Lahko bi končal z nečim pozitivnim ... odločil sem se, da sklenem to voščilo z upanjem. Samo upanje je lahko konec in hkrati začetek. Upanje pomeni dimenzija pozitivnega z neko vsebino. Upam, da bomo v letu 2009 deležni dobre družbe, iskrenih nasmehov, primernih kritik, najlepših trenutkov in dobre volje.

Torej ... smo že v letu 2009!


VSE NAJBOLJŠE!

Suženjstvo

Popoldanska ura pred računalnikom. Nekaj časa mi ukradejo maili, novice na internetu ... in potem tisto bratovo prepričevanje "zakaj še nimaš profila na facebook-u?". Da ne bo pomote, ni bil edini. Vedno pogosteje slišimi vprašanje: "a si kje na facebooku?". Hm, ne nisem. Na spletu sem drugače prisoten ampak ... in potem kmalu drugi: "ej, a ti lahko pustim sporočilo na facebooku?". Ne, ne in ne! Enostavno ker ga nimam ...

Kaj naj? To spraševanje je bilo kakor mora. Počutil sem se kakor muzejski artefakt ki iz kamene dobe kuka v svet preko interneta. Karikatura je za boljšo ilustracijo. Potem sem v sebi sprejel sklep: grem v to.

Torej, sem se odločil. Uspelo mi je prebit "administrativne" zahtve in se opogumit. Odprl sem profil na tem spletnem portalu in se tako logiral na facebook. Počutim se kot suženj tehnologije in prisiljen v nekaj, da sploh obstanem. Ampak naj bo ... vse v službi moje male miselne tržnice! Da, kajti tam je možno dodati osebni spletni naslov. To je bil argument, ki nosi 98% težo za to odločitev. Hkrati pa bom poskusil - čeprav sem precej skeptičen - oživeti kakšen stik iz gimnazije. Upam, da ne bom postal suženj tehnologije in vsakih prostih pet minut letel gledat, če mi je kdo poslal sporočilo ali t.i. "friend request". Ah, bomo videli kaj bo prinesel čas. Res pa je, da obstaja tudi možnost: cancel profile. :)

Naj živi pogojno suženjstvo!

In se je rodil

Da, Gospod se je rodil. Minil je božič. Morda bi bilo logično, da tudi na tem blogu voščim prej in zaželim lepo praznovanje, mirne trenutke ... to so vam itak zaželeli že bližnji in najbolj oddaljeni prijatelji z osebnimi ali t.i. kolektivnimi smsi in e-maili.

Želim pa deliti z vami tisto, kar ni v lepih voščilih, v poslovnih ali reklamnih vizitkah in kar je nekoliko neobičajno. Kako je minil moj božič.

Moj božič je minil v znamenju velike utrujenosti. Teden pred praznikom je bil kot sodni dan. Čutil sem neko napetost in živčno hitenje, razburjenje in vznemirjenost. Nekaj gradiva za diplomsko nalogo je šle mimo somentorjevih prstov, imel sem pogovor z mentorjem, pohitel sem na delu z zadnjimi in najbolj nujnimi zadevami ter hitro poskusil rešit in pripravit svojo dušo. Spoved. Potem nekaj obiskov in nujnih osebnih voščil in ... sveti večer. Razmišljal sem ali naj grem k polnočnici ali ostanem doma. Preutrujen da bi se kam premaknil in neprespan od zgodnjega vstajanja sem zadnje minute lovil odločitev.

Lovil pa sem tudi parkirišče za cerkvijo in zadnje minute pred začetkom maše. Da, šel sem. Polnočnica je bila lepa. Lepa je bila zato, ker sem se zavedal, da resnično sedaj se je rodil tisti Otrok, ki je tako poseben. Če bi ocenjeval liturgijo, petje, aranžmaje ... bi bilo vse podpovprečno ampak bilo je krasno.

Počutil sem se kakor pastirček ki v svoji neumnosti in radovednosti hiti tja, kamor hitijo vsi ostali. Tja, kjer se nekaj posebnega dogaja in kjer bo nekaj dobil. Vsi smo strmeli k oltarju in poslušali tisti evangelij, ki bi lahko bil "zlajnan" ampak je bil v tej noči tako močan in prodoren. Pozabil sem na utrujenost, zgodnje jutranje ure minulega tedna, napore in stresne trenutke. Začutil sem pomirjenost in veselje.

Odšel sem spat. Razmišljal sem malo o pridigi, malo o pripravah na ta dan ... in razmišljal sem sploh o tem, kaj je bilo. Zelo preprosto. Rodil se je!

Ob rojstvu slovenskih evrokovancev – iz srca

Spodnji zapis je bil objavljen v reviji »Moja Slovenija« aprila 2007. Odločil sem se, da ga ponudim bralcem na tej mali miselni tržnici nekaj tednov po svetovnem dnevu varčevanja in v času, ko se naše oči obračajo k svetovnim številkam, procentom, vrednostnim papirjem … Nagovorila sta me slog in simbolična vrednost kovancev, ki najbolje nadomesti številke. Da, vsebinska – simbolična – vrednost ne pozna krize in zato jo lahko vedno ponudimo. Avtor članka je dr. Bojan Ravbar.

Pred sabo imam prgišče novih kovancev, ki zaznamujejo pot naroda. S spremembo valute se dokončno odpirajo vrata v skupno družino evropskih narodov, kar je vsekakor pozitiven dejavnik povezovanja.

Šest plus dva. Zanimivi so slovenski simboli, vtisnjeni v kovino našega novega denarja, kot bi bili s svojim sporočilom povezani z vsebino mirovne poslanice Benedikta XVI. Navdajajo me izvirni in močni občutki, ko razvozlavam njih sporočilo: od štorklje na enem centu do Prešerna z znamenitim verzom na dveh evrih. Štorklja nehote spomni na novo rojstvo. Morda je nalašč izbrana za najmanjši novčič, da spregovori o vrednosti, s katero je zaznamovano sleherno, še tako neznatno človeško življenje, vse od spočetja naprej. Prešeren s svojim zares prešernim »Žive naj vsi narodi!« pa odpira neslutena obzorja in zariše pot do slehernega človeka v vsakem narodu sveta.

Obračam drobiž, zrem v podobe in postajam ponosen na naš denar. Imam občutek, da božam skrite žulje tolikih mož in žena, mater in očetov, mladih in starejših ljudi brez števila. Ponazarja jih Groharjev sejalec zvezd na kovancu, ki sporoča, kako edinstvena je dragocenost dela! Knežji kamen me prestavi v davnine naroda, ki je po Trubarjevih besedah znal »stati in obstati«. V meni rojevajo željo, da bi ta narod, čeprav majhen, a mojemu srcu najbližji, znal tudi sosledju rodov izpričati svojo ljubezen do življenja. Ob »katedrali življenja« ne moremo skriti želje: naj bo dano, da pod svojim krovom zmore združevati izbrane može in žene različnih miselnih tokov, ki ljubijo ta narod in so v naši duši zaznamovani z željo za resnično dobro vsega človeštva. Očak Triglav, poistoveten z besedo »dom«, seže globoko, ko iz tisočletnih izkušenj hoče dopovedati, da smo tudi kot narod za nove čase poklicani »postati dom«, kjer se človek ob človeku prepozna nič manj kot človek, brat. In končno: naj to sporočilo, podprto z dobrim, ki se rojeva v srcih in pod domačim krovom, z iskrenostjo lipicancev obide domovino in svet ter pripomore, da drug ob drugem postanemo bogatejši.

Denar, sveta vladar, je nedavno izzvenelo iz številnih zapisov. Naj mejnik v leto 2007 pomaga, da se v nas in preko nas uresničijo besede Simona Gregorčiča, nedavno vklesane na njegov spomenik v Gorici: »Srečni vsi bi bili, ko kruh delili bi z bratom brat …«

Treba bo zavihati rokave in resno staviti ne na valuto hazardnih iger, ampak na valuto bratstva, ki ne pozna meja.

Pogled

Ko sem vozil proti Izoli mi je pogled uhajal na gore ... cesta ob morju med Izolo in Koprom ni bila več pomembna, borovci na levi strani samo še kulisa k Alpam in Dolomitom. Okrašeni s snegom, je njihovo veličino krasilo popoldansko sonce, ki je prinašalo pravo vedrino.

Da, sonce. Po dolgem času meglene Ljubljane spet nekaj UV žarkov, ki so me spravili v dobro voljo. In že čakam na sneg ...

Okamenelost

Gorje človeku, vernemu in nevernemu, pri katerem ni več mogoče ničesar omajati v duhu. Vsak, ki je okamenel v mrzli varnosti, je hudičev, še huje, je politik. V ustreznih okoliščinah je lahko obupano bogokletje svetejše kakor božja služba.

Franz Werfel

Bojevnik upanja

Poznavalci ste že iz naslova razbrali za kaj - oz. za koga - gre. Da, to je misijonar Pedro Opeka. O njem tudi nekaj besed na tej tržnici.

Še vedno sem pod vtisom včerajšnje tiskovne konference. Slovenski škofje so podelili temu bojevniku upanja (kakor nosi naslov knjiga o njem) Ciril-Metodovo odličje, ki je najviše cerkveno odlikovanje pri nas. Med podeljevanjem tega odlikovanja so govorniki uporabljali uveljavljene vljudnostne formule, ki lepšajo tak protokol. Potem je dobil besedo misijonar. Tudi na novinarski konferenci ni pozabil, da je misijonar in da ljudje pred njim pričakujejo besedo ... o Besedi.

Ko je spregovoril, so novinarji tiho in pozorno spremljali njegove besede, kakor ptički, ki jedo iz njegove dlani. Novinarje je postavil na sebi enako raven, govoril jim je kot sodelavcem, kot prijateljem in kot tistim, ki lahko nekaj spremenijo.

Počutil sem se, kakor da v staro baročno dvorano škofijskega dvorca uhaja svež zrak: kakor prepih povzroča nemir med zbranimi. Opeka je vlil upanje visokim gostom, novinarjem in vsem, ki smo ga poslušali. Upanje, da lahko revščino premagamo. Utopija? Ne, kajti sam je dokaz, da lahko majhna dejanja spremenijo svet na bolje. In prvi boj je boj proti utopiji ... z upanjem.

Pepelka je izgubila čeveljček ...

Človeka, ki vrže čevelj pretepajo in maltretirajo, človeka ki pobije milijon ljudi in je kriv za veliko gorje po svetu pa pustijo na svobodi.

Pot Evrope - Češka ni "provinca EU"

Na praškem gradu med češkim predsedovanjem EU ne bo zastave unije

Objavljeni članek sem staknil nekje sredi oktobra na spletnem Delu in se mi je zdel zanimiv. Dodajam ga v sklop svojih "evro-misli", kot malo drugačno perspektivo. Predvsem me zanimajo vaši komentarji, mnenja ali pripombe. Vabljeni k aktivnemu branju ... in komentiranju!

[El.M./STA, ned, 19.10.2008 10:39]

Praga - Evroskeptični češki predsednik Vaclav Klaus je že slabe tri mesece [zdaj samo še dva tedna; op. AV] pred začetkom češkega predsedovanja Evropski uniji sporočil, da z njegovega sedeža na praškem gradu med predsedovanjem v prvi polovici prihodnjega leta ne bo visela modra zastava EU z rumenimi zvezdami.

Klaus je ob tem pojasnil, da tudi zastave drugih organizacij, katerih članica je Češka, denimo Združenih narodov ali zveze Nato, ne visijo z njegovega sedeža. Zatrdil je še, da češke zastave na predsedniški palači ne bi smela zasenčiti nobena druga.

Češki predsednik, ki je zaprisežen evroskeptik, že leta 2004, ko je Češka postala članica EU, na praškem gradu ni hotel izobesiti zastave unije. Temno modra zastava z rumenimi zvezdami je tako izobešena le na sedežu češke vlade in na zgradbah ministrstev. Klaus poudarja, da Češka ni "provinca EU".

Je bila pa na sedežu češkega predsednika zastava unije poleg češke izobešena ob obisku predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. V Klausovem uradu zatrjujejo, da je bil to sicer "popolnoma drugačen primer".

Študijska pot - spomin

Pomisli, kako bi napredoval, če bi se vsak dan naučil na pamet eno samo misel ali prebral eno samo knjigo na mesec. Če doslej nisi tako delal, začni takoj. Danes.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Adventni intermezzo

Advent. Uradno je čas pričakovanja in res pričakujem nekaj posebnega ampak niti branje, niti razmišljanja mi ne dajo tistega občutka pričakovanja. Predvsem me moti dobesedno vizualno posilstvo, ki ga doživljamo. Nič čudnega saj takoj ko so pospravili ameriške buče so že navešali lučke in smrekice.

Mesta so okrašena in osvetljena, trgovine polnijo kičasti dedki mrazi in božički, ki bolj kot dobro voljo sejejo posmeh nad prazniki in namesto hladne burje ali pol metra snega ... jesenski dež. Kič! Celo vreme je kičasto! Pripravljanje diplome in delo mi jemljejo čas za malo miru. Morda bo jutri bolje.

Ali pa poskusim že danes kaj spremeniti. Grem v gledališče ...

Žarek

V temi črni
kdaj pa kdaj
žarek zaplete
se v veje vprašanj.

Sam tam živi.
Sam biva, žari
in ptice mu gledajo
v svetle oči.

In ko se ta žar
odloči umreti,
ga veter po koščkih
razseje po sveti.

In žito je radost
metuljem poleti.


Marko Rijavec

Pot Evrope - Iz preteklosti raste prihodnost

Partnerstvu med dvema so se pridružile kmalu še manjše (sosednje) države. Potrebe so naraščale. Institucije so rasle. Trg se je večal, Evropa je napredovala, postavljali so se novi proizvodni po tudi življenjski standardi.

Naglica je navdajala mnoge politike in mislece. Na eni strani se je svet zapiral v dva bloka, na drugi pa povezoval v eno celoto. Dve plati neke družbe v istem zgodovinskem trenutku. Pokazalo se je – spet – da v slogi je moč. Od premoga in jekla (1950) se je »zadeva« razvila naprej. Skupna obramba (1952), ekonomska povezava ter ostale povezave na finančnih trgih (1957), jedrska skupnost (1957), odprava carin (1968), izmenjava študentov preko projekta Erasmus (1987), Schengen (1995) in evro (2002).

Velike sanje so postale resničnost. Morda se komu zdi kontradikcija tega zapiska s tistim o finančni krizi iz prve polovice oktobra. Temu ni tako. Ker je Evropa povezana so posledice zamejene in predvsem državljani zavarovani.

A iz te »evropravljice« se lahko nekaj naučimo. Kakor vsaka pravljica ima na koncu neko moralo. Evropska unija še nima konca in – moja srčna želja je, da ga še dolgo ne bo imela – lahko ugibamo, kaj bo prinesla prihodnost. Dejstvo je, da nam preteklost kaže dovolj svetlo pot za naprej.

Moč ideje nekega posameznika se lahko hitro prenese ne krog ljudi. Schuman je hitro »okužil« s svojimi evroidejami še De Gasperija in Adenauerja. Postali so prijatelji in skupaj z dobrimi strokovnjaki skovali tisti odgovor za prihodnost, ki ni le mrtva črtka ampak resničnost.

Kaj pa jutri? V prihodnosti vidim veliko temnih in težkih trenutkov a sem prepričan, da je vsak prebivalec te velike male Evrope poklican k temu, da prispeva svoj glas. Temo lahko razsvetlijo zvezde in če kdo čuti, da je njegov korak negotov, lahko najde v tistem simbolu dovolj luči za nadaljevanje poti. Tisti, ki nočejo nehati stare in dolgočasne pesmice: »Saj je vseeno, nič se ne da narediti!« in so čustveno navezani na nenehno otožnost, pa imajo možnost se oviti v modri žamet melanhonije.

Pot Evrope - Od sovraštva k sodelovanju

K bistvu torej! Prebral sem knjigo Roberta Schumana, Za Evropo. Tanka knjižica modrih in trdih platnic me je prevzela, ker sem hotel nekaj kratkega in lahkotnega. Po prvih straneh sem videl, da je knjižica sicer res tanka a zelo daleč od lahkotnega branja. Vsako stran posebej sem iskal misel, ki je vodila tega velikega Evropejca in politika dvajsetega stoletja. Prebiral sem kakor je Schuman pisal: z navdušenjem, vnemo, naglostjo in treznostjo razuma. Čudim se, da je to, kar danes kličemo na hitro in samoumevno EU, tako velik projekt. Pa po vrsti.

Želim predstavit tisto, kar me je navdušilo in presenetilo hkrati. Velike poteze moderne združene Evrope so bile sad načrtnega dela male peščice ljudi. Vodila jih je zavest, da ustvarijo okolje, kjer se bo vsak človek počutil udobno. Ključna beseda pa je: nadnacionalnost. Schuman zagovarja vseskozi ta pojem, ki je geslo do premagovanja političnih, gospodarskih, družbenih, ideoloških in verskih pritiskov znotraj stare celine. Ustvarjanje institucionalnih organov, ki presegajo meje posamezne države pomeni, po Schumanovih besedah, ustvariti prostore za nesebično demokracijo in pogovor. Pomenijo postavitev nove ideje nacionalne zavesti v Evropi.

V Schumanu je bila zavest o »nevarnosti Evrope« zelo močna. To nenehno omenja kot dovolj tehten argument za vzpostavitev organov, ki bi premagovali nacionalne interese posameznih držav in omogočili kakovostno, celostno in miroljubno delovanje v Evropi. Prvi korak: energija in jeklo. Prosti pretok premoga (= energija) in jekla je pomenilo postaviti zavarovalno kvoto za Evropo. Večni nasprotnici (Francija in Nemčija) sta sklenili pakt o sodelovanju. Ne samo, vzajemno sta sklenili, da bo odslej njuno delovanje za mir. Kako to? Enostavno. Za vojni uspeh je potreben močan, gotov in trajen vir energije (premog) ter seveda proizvodnja ladjevja velikih tonaž, tankov in druge vojne industrije je odvisen od surovine (jeklo). S prostim pretokom premoga in jekla sta postali dve državi zaveznici in hkrati kooperantki.

1. adventna

Začenja se romantično in neustavljivo hrepenenje po poti luči. Pot ki vodi do Njega, ki je prava luč v največji temi. Bogata simbolika je vabilo k pričakovanju. Nestrpen sem kakor otrok ... saj vem kaj je božič in kaj se zgodi in kako se zgodi in ... zanima pa me, kako bom doživel letošnje praznike. Vsako leto je novost, vsako leto je nov izziv in povabilo k iskanju Otroka.

Začetek duhovne poti je vedno težak. Odločitev ni nikoli enostavna in potem je vedno: "saj bom od jutri ...". Advent je mala duhovna pot pričakovanja, iskanja, hrepenenja in čakanja. Začenja se luč.

Knjižni sejem

V petek sem obiskal knjižni sejem. Težko opišem svoja občutja ob taki koncentraciji tistih predragocenih predmetov, ki jim pravimo knjige. Užival sem kakor otrok, ki se sprehaja med sladkarijami. No, tudi slednjih se ne branim :)

Razmišljal sem ali naj sploh grem ali ne ... in premagala je pozitivna možnost. Brez velikih pričakovanj sem vstopil.


Kaj sem videl

Na knjižnem sejmu so me pritegnile knjige. Logično! Predvsem sem skušal iskati jasne smernice, ki so jih založniki pokazali, kam gre "knjižna moda" pri nas. Zdi semi, da sem opazil neko premikanje od klasičnega iskanja virov kulture pri velikih založbah do new age vsebin, ki jih ponujajo neznane hiše. Razstavljene knjige so vsekakor opremljene z zelo lepimi grafičnimi dodatki, povoščenimi listi, mehkimi platnicami ... in visokimi cenami. Rad podpiram slovensko založništvo ampak postavi se mi vprašanje zakaj, če lahko kupim enako knjigo za pol nižjo ceno v tujini.

Knjige imajo visoke cene in mislim, da to odbija veliko potencialnih bralcev in bibliofilov od stika s temi dragocenimi predmeti.

Velika častna dama je bila vsekakor luksuzna Biblija. Velika knjižna novost na slovenskem trgu in lahko rečemo, posebnost med posebnostmi v presežkih. O njej se je veliko pisalo na internetu, lepo jo je predstavila nacionalana TV in nekaj sto sonarodnjakov si jo je že priskrbelo v prednaročilu. Naj se popravim, vsaka Biblija je luksuzna - ta pa je v luksuzni izdaji.

Zlata folija na obrezi, zlata folija na ilustraciaijah, ročna vezava, usnje ... dodaja veliko vrednost ... in ceno. A tudi če mi jo podarijo, je ne zamenjam za svoje malo Sveto pismo. Moja Biblija je ovita v preprost skaj, ilustriral pa sem jo sam z barvicami ob meditacijiah in molitvi.

Kako sem videl

Gledal sem kot ljubitelj knjig. Tihe spremljevalke in vsevede dame, so kakor zidaki kulture. Poskusil sem izbrskati naslov za "domače branje" a nič posebnega. Knjižni sejem je samo info točka, kjer se zberejo založniki. Pogrešal sem tisto: "Absolutna novost letošnjega sejam je ..." - se pravi nekaj, kar dodaja šarm in privlačnost, nekaj kar je samo tam in nikjer drugje.

Videl sem kot študent, ki z omejenim osebnim proračunom in neomejenim apetitom po knjigah si mora postaviti trezno zapornico. Ta zapornica je tudi zoprnica ... da, zoprno in sitno je, da ne moreš odnesti iz knjižnega sejma nekaj knjig s sabo, brez da pustiš skoraj sto evrov.

Koga sem videl

Videl sem nekaj dragih prijateljev s katerimi sem izmenjal kakšno besedo pozdrava in veliko prodajalcev. Privalečen vrvež mi je popestril uro kosila, da nisem toliko mislil, da je moje kosilo šele čez par ur in moj želodec prazen. Med nepopembnimi stojnicami in stranskimi stopnicami tudi ... dr. Danilo Turk. Spogledal sva se in sem šel dalje.

Odšel sem bolj miren: tudi gospoda predsednika zanima knjižna kultura in si vzame čas, da pogleda kaj ponujajo popisani snopi papirja na slovenskem trgu slovenskemu človeku.

Pot Evrope - Za začetek

Iz slabo vzdrževane ceste bratstva in enotnosti k novi poti zvezd. Nič o astronomiji. Peterokrake rumene zvezde na modri podlagi ...

Današnji dan se starejše generacije spominjajo kot praznični dan: 29.11.1943. Tako je pisalo v tistem grbu z baklami in pšeničnim klasjem. Kontrapunkt temu grbu - in ironično datumu - gre sklop misli o zlatih zvezdah ...

Nedavno od tega sem vzel v branje knjigo, ki me je presenetila in nagovorila. Objavljam ravno danes te zapiske, ker je bil današnji dan, 29. november, v polpretekli zgodovini nekaj posebnega za »veliko« nacijo bratstva in enotnosti. Zrelejše generacije vedo kaj povedati o tem dnevu …

Po končanem branju knjige A. Grüna, Boj in ljubezen (kaj več o temu v prihodnjih objavah), sem se odpravil v knjigarno po nov izziv. Hm, knjigarna. To bi zahtevalo skoraj zapisek zase. Knjigarna je kakor sveti kraj. Ne, to ni komercialna točka knjig ali preprosta trgovina. Mislim, da knjige ne moremo kupiti ampak v zameno zanjo damo nek znesek: za papir, platnice in črnilo. Ali lahko kupimo znanje? Novo spoznanje? Nova obzorja? Samo človekovi možgani so zmožni sinteze in to nima cene.

Prav tako nimajo cene kulturna blaginja, odprt družbeni prostor, demokratična izbira in mir v katerih danes živimo. Zavest o temu sem pridobil z branjem osebnih zapiskov velikega očeta Evrope in politika polpretekle zgodovine. Za uvod je dovolj.

Cesta bratstva in enotnosti

V neki stari Delovi prilogi FT prebiram sklop člankov o gradnji slovenskih avtocest. Zanimive številke; še posebej če upoštevamo finančne izdatke, ki čakajo državo na tem področju. Na sliki zagledam skupino delavcev … spomnim se na članek, ki sem ga mesec prej prebral v Delovi Sobotni prilogi o tujih delavcih pri nas.

Večina fizičnega dela na avtocestnih gradbiščih opravljajo delavci iz republik nekdanje Jugoslavije: za peščico evrov in slabe življenjske pogoje. Iz Makedonije in Srbije predvsem pa iz Bosne prihajajo po delo in boljše življenjske pogoje, kot bi jih sicer imeli v domovini. Pred očmi se odvrti moje potovanje v Beograd januarja 2007. Od Ljubljane do Beograda pelje stara pot velikih sanj in obljub …

…avtocesta »Bratstvo in enotnost« ali Avtocesta bratstva in enotnosti. To je (bila) dvopasovna cesta, ki je povezovala več republik bivše Jugoslavije. Tekla je od Jesenic preko Ljubljane mimo Novega mesta in Brežic, skozi Zagreb, Slavonski Brod, mimo Vinkovcev do Beograda, nato skozi Niš mimo Skopja do makedonsko-grške meje. Izgradnja se je začela takoj po drugi svetovni vojni.

Namen je bil, da bi Jugoslavija s tem postala prometno dobro povezana, v primerjavi s poprejšnjo predvojno povezavo, ki je bila sestavljena iz lokalnih, v večini primerov neutrjenih cest. Izdaten kos dela so opravile mladinske delavne brigade, ki so jih sestavljali jugoslovanski ter inozemski mladinci ter jugoslovanska vojska, skupaj jih je bilo skoraj 300.000. Velika mobilizacija delavcev iz severa in juga je povzročila pravo povezovanje med narodi – morda bolj, kot potem sama "avtocesta".

Povedati je treba tudi to, da kljub imenu avtocesta ni šlo za pravo avtocesto, cesta je imela eno vozišče z dvema prometnima pasovoma (za vsako smer po en prometni pas), ni imela ločenih vozišč vendar pa je imela izvennivojska križišča z lokalnimi cestami in železnico. Kasneje je bila predvidena izgradnja še druge polovice in dopolnitev do popolne avtoceste. Cesta je bila predvidena za obremenitev okrog 9.000 vozil dnevno, kasneje pa do 40.000 vozil. Večji del ceste je bil zgrajen iz betonskih plošč z vmesnimi razmaki, nekaj je bilo asfalta in nekaj krajših odsekov s kockami. V nadaljnjih desetletjih se je po cesti vil gost osebni, zlasti pa tovorni promet, zaradi česar je ta hitro prišla v izredno slabo stanje.

Nekoč so gradili to povezovalno žilo delavci iz vseh koncev Jugoslavije. Zanimivo je, da danes gradijo nove povezovalne žile drugi delavci a iz (t)istih republik … morda je med njimi kakšen potomec iz časov velikih obljub o bratstvu in enotnosti.

Juhu-hu!

Nova vlada! Zapadel nov sneg, dobili smo novo vlado in novi ministri so prevzeli delavna mesta. Veseli kakor otroci novega paketa dostavljenega pred našimi vrati, odpiramo papir in … tukaj lahko nadaljuje vsak sam, da ne bo preveč politike na tej tržnici. A nova oblast pomeni veliko obljub. Napoleon je zapisal: »Da bi držali besedo, je najboljše, da je nikoli ne damo«. Modro kajne?

Napoleon, kljub neslavnemu koncu, je bil moder človek. Morda je vedel, da vsaka obljuba ima nek namen in s tem pokrije pravo sporočilo. O modrosti je veliko napisanega v Svetem pismu. Tam je njeno pravo sporočilo; sam pa raje ne upam kaj več o njej pisati, saj Paul Ernest je dejal, »da o modrosti najraje govorijo tepci, o vrlinah pa zločinci«.

Program vladanja je napisan, podpisan in podčrtan. Cilji so zastavljeni ... uf, da se ne zgodijo besede francoskega misleca: »v politiki je rezultat skoraj vedno drugačen, kot so predvidevali«. Silno neprijeten konec. A žal, vsem vladarjem skupen. In če ostanemo pri Francozih, je tudi Paul Valery vedel, da »oblast brez zlorabe izgubi svoj čar«. V mali podalpski deželici mislim, da nismo temu izjema. Morda so tudi cilji v tistem paketu pred našimi vrati.

Ali že kdo trka? Tok – tok – tok! Ropota! Hm, postaja moteče … odmeva … kakor jesenske buče ali prazne glave. Pri slednjih pa je tako, da slej ko prej splavajo na površje – ali na oblast!

Kristus kralj

Kristus kralj. Razlago o samem prazniku si lahko preberete na vsemogoči spletni enciklopediji ali pogledate v kak leksikon. Današnji praznik me je vedno na poseben način privlačil in hkrati odbijal. Veliko slavje, bogata liturgija in občutek zmagovite Cerkve je zelo mikaven način istovetenja in približevanja temu prazniku in občestvu. Kjer imajo navado, čas in kapaciteto, je današnje bogoslužje lepo pripravljeno: zatrobijo trobente, da se marsikateremu verniku kar koža naježi. Čeprav gre za skoraj običajno mašo, imaš občutek, da gre za kronanje novega kralja.

Zbori dobesedno trenirajo svoje čeljusti in jezike, da bi spravili iz sebe razne Mozarte, Handle, Bache ali druge težke skladbe bolj ali manj znanih avtorjev. Mežnarji »glancajo« sveto posodje in kristalne lestence do take mere, da okrasje blešči kar brez svetlobe. Običajno mašniku nadenejo nemogoče težak mašni plašč in tako je skoraj vse »ok«. Lahko bi laskal še malo a mislim, da je podoba dovolj slikovita. Naj priznam, tudi mene pritegne lepa liturgija in vidim v tem pravo arhitekturo gest, drž, besed, zvokov in vonjev. Za teologa ni večje poslastice. Da, taka bogoslužja potegnejo noter dušo in telo, da sem potopljen v govorico simbolov. Simboli.

Simboli pa so tista druga točka, mimo katere ne morem ne kot vernik ne kot teolog. Vsaka maša ali preprosto bogoslužno dejanje je pravi koncentrat govorice simbolov. Lahko bi našteval a tudi temu so namenjene knjige in spletne strani v zadostni meri, da lahko vsak pokuka na pravo mesto.

Govorica simbolov v cerkvi pa ostaja neopažena in gre skoraj vedno mimo nas. Tukaj nastopi tisto, kar me od današnjega praznika odbija. Cerkev vleče iz prašnih omar tkanine, dragulje in zlato a hkrati ne razloži pomena vsega tega. Uporablja govorico, ki jo preprosti verniki ne razumejo ali pa jo povsem napačno. Potem je tukaj tudi praznik nekakšnega kraljevanja. Tak praznik danes ne pove nič več. Cerkev ki kraljuje (uradno kraljuje Kristus ampak papež je Kristusov namestnik na Zemlji, duhovnik je Kristusa navzočnost itd.) postane zasovražena. In tukaj se mi zdijo zelo primerne besede velikega italijanskega škofa, Tonina Bella, ki je nekoč zapisal da »Cerkev bo uspešna, samo če bo odložila znamenja moči in se poslužila moči znamenj«. Služabnica Kristusove besede.

Podoba služeče Cerkve pomeni upor sodobnemu svetu, ki išče družbo bogatih, vplivnih in močnih, kot tudi zgled vsem zatiranim in odrinjenim. Taka Cerkev se lahko oblikuje samo po Mariji: odpovedala se je moči in oblasti, da je sprejela tisto, kar je bilo za družbo noro. Zapela je hvalnico (ali hvalospev), ki je bil program njenega življenja in je še vedno aktualno povabilo k posnemanju.

Zato ta praznik težko sprejmem in se ne pustim ravnodušnega. Moje oči uživajo in se okopajo v sijaju lepe liturgije, moja ušesa se razveselijo čudovitih mašnih spevov in pesmi … toda v sebi vem, da moja vera potrebuje moč znamenj!

Muslimanske nišane so popacali s srbskimi simboli

(v: Delo, Bl. M., čet, 13.11.2008 07:39)

Log pod Mangartom - Za zdaj še neznani storilci so prejšnji teden na šestih mestih od Solkana pa do Loga pod Mangartom z vandalsko-nacionalistično akcijo oskrunili pomnike in spomenike prve svetovne vojne. Nacionalno sovraštvo je bilo usmerjeno proti Slovencem, Hrvatom, Italijanom, Avstrijcem in muslimanom. Zadnji so bili tarča nacionalnega sovraštva še posebej na pokopališču v Logu pod Mangartom, kjer so svetu nedorasli posamezniki nišane popisali s srbskimi simboli. Odgovorni za grobove in spomenike so dejanja obsodili in tudi očistili, medtem ko storilce išče policija.

Akcijo, vredno vse obsodbe, so storilci opravili prav v dneh, ko celotna Evropa praznuje 90. obletnico konca prve svetovne vojne. Na pokopališču avstro-ogrske vojske v Logu pod Mangartom so neznanci 74 nišanov - muslimanskih nagrobnih spomenikov popacali s križem in štirimi črkami s. Upravna enota Tolmin, ki skrbi za pokopališča tujih vojska na svojem ozemlju, je nemudoma začela čistilno akcijo, javnosti pa ni hotela obveščati, češ da si vandali ne zaslužijo medijske pozornosti.

»Vsi normalni ljudje obsojajo to, kar se je zgodilo,« je poudaril ljubljanski mufti Nedžad Grabus in se zahvalil upravni enoti za hitro posredovanje ter dodal, »o toleranci moramo vedno več govoriti. Ta dogodek je priložnost, da sporočimo ljudem, ki ne razumejo, kaj je spoštovanje drugačnih vrednot, da nimajo prihodnosti. Tu smo zato, da spoštujemo drug drugega. Vandalizem nikoli ni bila odlika evropske civilizacije.«

- - -

Zakaj omenjeni članek? Ker je pisanje tako polno sočustvovanja in pietete, da sem ostal skoraj šokiran. Da ne bo pomote: taka vandalska dejanja obsojam brez pogojev. Nizkotno ravnanje teh oseb je zaskrbljujoč pokazatelj nestrpnosti naše družbe, pomanjkljive vzgoje do drugačnih, siromašenje kulturne identitete in žalitev verske pripadnosti. Storilci morajo biti kaznovani.

Toda k temu bi še dodal to, da ko je bil križ v Strunjanu zažgan je bilo povsod brati »v imenu umetnosti« in da Cerkev ne razume sodobne govorice. Satanistični simboli na dveh cerkvah so bili samo »poškodba umetnine« in vse se je končalo, da se spet oglaša ta sitna Cerkev.

Zakaj ljudje nismo sposobni celostnega spoštovanja do verske identitete? Zakaj se tako hitro deli verski prostor na »naše« in »njihove«? Zakaj imajo manjšinske verske skupnosti in Cerkve večjo medijsko naklonjenost kakor večje?

Preboj sivine

Nekaj besed o mislih, ki jih objavljam na blogu. Čigave so? Avtor teh misli je Frančišek Ksaver Nguyen Van Thuan. Rojen leta 1928 v katoliški družini v osrednjem Vietnamu. V duhovnika je bil posvečen 1953. leta nato pa v škofa 1967. leta. Ko je bil leta 1975 imenovan za škofa s pravico nasledstva (škof pomočnik) v današnjem Hošiminhu so ga aretirali. Tako je preživel trinajst let v zaporu, od tega devet let v samici.

V času svojega zapora je hotel pisati svojemu ljudstvu: da bi ga tolažil, potrjeval v veri in bi tako v njem vzcvetelo upanje. Ni pisal pisem, v katerih bi mogel urejeno razviti svojo misel, ampak kratke in preproste stavke, ki jih je s končkom svinčnika zapisoval na majhne lističe iz koledarja: vsako jutro jih je izročil dečku iz vasi, ki jih je nesel domov in prepisal v šolski zvezek.

Vsebina teh kratkih stavkov me je pretresla in prevzela. Ko sem jih bral, sem začutil moč pričevanja ki se ne ustavi niti pred steno samice ali besedo zatiranja. Misli so zbrane v knjigi z naslovom »Pot upanja«. Res je, to je prava pot upanja, ki se rodi iz križevega pota.

Knjiga prinaša 1001 misel. Ob branju sem našel veliko praktične vere brez težkih dogmatizmov in zapletene morale, kratko napisano z močnim odmevom. To so bili razlogi, da sem jih (in jih še bom) objavljal na blogu. Tudi danes smo v zaprti v razne samice in taka sporočila nam dodajajo dovolj upanja, da se ne ustavimo pred sivo steno …

Študijska pot - vednost

Bolj ko je človek učen, bolj vidi svoje meje. Samo nevedni ljudje mislijo, da je njihova vednost brezmejna.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Študijska pot

Če hočeš hitro in varno napredovati na poti upanja: študiraj!

Francois X. Nguyen Van Thuan

Za hvaležnost

Praviš, da drugi ti niso hvaležni? Ali si jim storil dobro delo le zato, da bi se ti zahvalili?

Francois X. Nguyen Van Thuan

Melanhonija

Jutranji dež v Ljubljani. Ljudje hodijo počasi. Mir, kakor pred skrivnostnim napadom na pomembno osebo. V tem dežju nihče ni pomemben. Morda pa nekdo je: klarinetist pod Vodnikovim spomenikom. Da, danes je on najpomembnejši v mestu. Bolj kot predsednik ali župan ali župnik ali branjevka. Njegov glas postane glas vremena, glas čustev male natakarice v sosednjem hramu in bežečega poštarja.

Klarinetist postane lik mesta. Zbral je toliko poguma, da z mehkimi melodijami dodaja zoprni sivini še dodatno otožnost. In naenkrat otožnost postane udobna, ker pove ljudem, da so kakor vreme. Pravzaprav klarinetist dodaja ritem. Ritem golobom pri zobanju zrnja, koraku nosečnice, zapiranju vrat pekarne ...

Prekinil je zvok dežja. Klarinet. In godec je vsilil nov duh mestu. Na trgu.

Premiki ljudi so počasni. Pisani dežniki postanejo sivi, ker ušesa vidijo sivo in oči pozabijo gledati. Tam daleč zvon odbije uro. A klarinet postane merilo časa.

Predstavitev

V šestem mesecu obratovanja male miselne tržnice, želim vsem »kupcem« in drugim obiskovalcem bolje predstaviti nekaj novosti in posebnosti.

Začetna zamisel je predvidevala samo nekaj objav in komentarje uporabnikov. Vsebina male miselne tržnice je s časom postala pretesna glede na pričakovanja uporabnikov. To me je zelo razveselilo. Nekateri ste me spodbudili k novostim, drugi k rednim objavam. Skušam – v okviru časovnih možnosti – ponujati svežo robo in odgovarjati na pričakovanja.

Vsak tržnica je svet v malem. Poleg sadja in zelenjave najdemo na stojnicah še vse ostalo. Zato so poleg objav postavljene ob rob še dodatne stojnice.

Osebna predstavitev in kratek življenjepis sta prijetna dolžnost obiskovalkam in obiskovalcem. Namesto klasičnega uvodnika (ki ga nihče ne bere) sem raje dal prvo objavo: temeljna objava tega bloga; opravičilo zaradi »težke« slovnice pa sodi k vsem objavam hkrati in vsaki posebej. »Točka« je tista hitra misel, ki prinaša besede znanih in pomembnih ljudi v vsakdanji razmislek.

Fotografova stojnica razvija trgovčeve slike ujete tu pa tam. Iz klasičnega aparata ali iz telefona, slika pove več kot beseda. Trafika je na razpolago vsakemu uporabniku za svobodno in prosto komentiranje miselne tržnice, aktualnih dogodkov, obstoječih komentarjev … Sosednje stojnice so tiste, ki jih najbolj priporočam. Osebne, kakovostne, vedno zanimive in polne vsebin.

Dnevno sveže slike iz vesolja popestrijo dolgočasna brskanja in iskanja. Seveda pogled tja gor je vedno poln čudenja in presenečenj. In točke zvestobe. Kdor se je odločil za redno obiskovanje male miselne tržnice prejme točko … tako kot je moderno pri velikih trgovcih.

Največja in nenehna novost pa so zame komentarji, prejeta pošta ... vsaka obiskovalka in obiskovalec. Vsem iskrena hvala!

Mesec svetnikov

November je mesec svetnikov. Prvi november je bil praznik vse svetih - tudi tistih, ki jih Cerkev ni uradno razglasila. V sredini meseca je priljubljeni sveti Martin in folklora ki spada zraven. Sklep meseca pa pripada zelo "možatemu" svetniku. Sveti Andrej. Svetnik ki je morda zelo zapostavljen in pozabljen v uradnih praznikih Cerkve, vendar ne pozabit, to je bil prvi apostol, pravi brat sv. Petra in lahko rečemo skala vzhoda.

O oblikah praznovanj pa raje ne bom pisal. Kar sem videl v teh dneh presega vse meje dobrega okusa. Plastika. Razkošje in bahavost. Buče, sveče, cvetje, strašljive čarovnice in polne trgovine ...

Mladi so preprosto mladi

Mladi so lepi. Rad jih imaš, Gospod.

Mladi so uporniki. In rad jih imaš, Gospod.

Mladi so čudni. Tudi take ljubiš.

Mladi se izgubljajo. Ti jih hodiš iskat.

Mladi ljubijo. Ti sam živiš v njihovi ljubezni.

Mladi so v svojih ljubeznih zmedeni. Sočustvuješ z njimi.

Mladi govorijo neumnosti. Ti praviš, da bodo že zrasli....

Mladi nosijo v sebi neizmerno moč. Ti jim ponujaš napredek in razvoj.

Mladi so nedorasli. Ti pa jih ne obsojaš.

Mladi skrivajo v sebi mnoge poklicanosti. Ti pa jih vabiš in kličeš.

Mladi te žalijo. Ti pa jim odpuščaš.

Mladi imajo krila. Ti pa jim ponujaš neskončno nebeško modrino.

Mladi te zapuščajo. Ti pa umiraš sam.

Mladi se drogirajo, pjančujeo in se spolno izživljajo. Ti pa si potrpežljiv in jim ponujaš zahtevno in čisto življenje.

Mladi so kompromisarji. Ti pa jih vabiš k radikalnosti.

Mladi radi izzivajo. Ti pa predlagaš umiritev.

Mladi izgubljajo glavo. Ti pa skrbiš za ravnovesje.

Mladi so “baš me brigarski”. Ti pa se zanje zanimaš.

Mladi so navdušeni za vse dobro. Ti pa jim odkrivaš poti vseobsegajočega.

Mladi zapravljajo čas. Ti pa jih usmerjaš naproti večnosti, brez časa...

Mladi grešijo. Vendar tudi ti nisi vrgel kamna.

Mladi pomenijo veselje. In ti ga pomnožuješ v njihvih srcih.

Mladi pojejo, plešejo in so glasba sama. Ti si njihov ples.

Mladi se motijo. In ti jih razumeš.

Mladi so preprosto mladi. In ti si njihov Mladi-Bog.

Mladi: z ljubečim pogledom si se ustavil na vsaki generaciji mladih in jih imaš rad.

Kaj pa jaz, Gospod? In kako "mi"?

Središče Giosy

Velika skepsa III

Velika skepsa mi povzroča nemalo težav pri zaupanju posameznim strankam ali ljudem. Svojim dvomom in skeptični naravnanosti pa želim dodati odtenek upanja. Upam, da bodo politi – kdorkoli bo sedel na stolčkih oblasti – prisluhnili malemu človeku, pustili pravo in celoviti svobodo na vseh področjih in skrbeli za trajen napredek države.

Cena, ki jo je mala podalpska deželica plačala v preteklosti, je previsoka, da bi lahko ceneno razmetavali s tem kar imamo.

Upam, da bodo pozitiven tek dogodkov, kulturno-duhovni standard, znanstveni napredek in socialna varnost tako učinkovito prisotni v vseh slojih družbe, da bo Slovenija (ne glede na politično opcijo) cenjena in zgledna država. Cilje je visok. Če bo vsak polnil le svoje žepe, bo vsak dan bolj oddaljen; če pa bo sleherni politik skrbel za poštenost pri svojem delu in dobro ljudi bodo te sanje postale resnične.

Velika skepsa II/III

Dan velikega razglasa. Narod pijancev je prišel na svoj račun: vsi so pili. Eni utapljali žalost, drugi pa povzdigovali čaše in zmago. Če je bilo kaj goljufij, prevar, lažnih glasov ali podobno pa vedo le tisti, ki so bdeli nad velikim zakladom demokracije.

Središče moje skepse ali dvoma je v tem, da težko vidim pred sabo stare obraze iz totalitarizma, ki bodo polnili svoja usta z demokracijo. Nekoč so poveličevali enostrankarski sistem, danes pa bodo govorili o parlamentu kot o domu demokracije in strankarstva. Morda gre samo za nekakšen prevod starih izrazov ali za slovnično pomoto.

Ali lahko učijo demokracijo tisti, ki so zagovarjali totalitarizem in ovirali osamosvojitev?

Vsekakor gre nekaj besed nameniti tudi tistim, ki so požrešno in častihlepno upravljali z javnimi zadevami kakor s privatnimi. Državljani smo bili priče mahanja z zastavo zmage in oblasti, ker po mnogih letih je prišlo do spremembe. Da, to drži. Vendar mislim, da je to bil ključni trenutek za pokazat drugačnost. Ne drugačnost v vsebini kolikor v načinu. Najboljša metoda ni izolacija in elitizem ampak neobremenjena povezava za kakovosten napredek.

Sodbe in ocene lahko vsak sam doda med komentarji. Nihče ni popoln in nobena vlada še ni (in verjetno tudi ne bo) ustrezala vsem. Dvomim v nedolžnost in neoporečnost nekaterih poslov minulega sklica parlamenta in dvomim v trdnost naslednje vlade, ko že v začetku tako težko najde skupni jezik.

Velika skepsa I/III

Skepsa je filozofsko stališče, ki temelji na kritični analizi tistega spoznanja in tistih zaznav, ki so v določenem trenutku resnični hkrati pa na podlagi danih možnosti želi, da bi pridobili popolnoma resnično umevanje.

Zakaj tako dolg in že skoraj grd stavek? Ker je tema tega zapiska zelo zapletena. Volitve. Na blogu sem se vzdržal pisati kakršnokoli mnenje o izidu volitev, dokler niso bili rezultati dokončni. In zdaj še moj »piskrček« k stvari.

Sam potek volilne kampanje se mi je zdel zelo zanimiv. Udeleženci kampanje (=politiki) so predstavljali svoje programe z uporabo zelo slovenske metode: blatenje svojih nasprotnikov. Vsi v enaki meri. Malo starih zamer iz polpreteklo zgodovine, malo finančnih afer iz te in one vlade, veliko »nepričakovanih« škandalov in še več medijskih odkritij. Volilna kampanja prepletena z očitki, domnevami, grožnjami, žalitvami, tožbami in velikimi mednarodnimi preiskavami.

Še bolj zanimivi so bili odzivi javnosti in medijev. Mrtvi iz prometnih nesreč so postali le še lokalne novice, mednarodno dogajanje komaj opazno in iskanje pravih odgovorov le še stvar posameznikov. Budno uho in bistro oko sta lahko hitro razločila komu kateri medij pripada.

Naslovnice so bile polne velikih obljub, že zase velika plakatna mesta prepolna še večjih nasmehov in mali poštni nabiralniki polni velikih načrtov. Plakati z velikimi nasmehi, močnimi stavki in še močnejšimi obljubami so okužili vsako drevo, oglaševalno mesto, prazno steno. Letaki, posebne izdaje strankarskih časopisov in izredna vabila niso bila izključena.

Vsi politiki so se zavedali »pomena reform«, izstopala je njihova »odgovornost za spremembe« in čutili so potrebo povedati populaciji male podalpske deželice, da je »na pravi poti«. Potem smo še volivci povedali svoje. V zapečatene škatlice smo metali velike papirje. Z velikimi upi in velikimi pričakovanji ...

Hipoteza

Ena odmevnejših prometnih nesreč minulega tedna. Tragičen konec. Z vsem dolžnim spoštovanjem ampak verjetno ni vozil samo 50 km/h...