petek, 30. januar 2009

Kakovostna postrežba

Ravnokar iz Kopra. Nocoj sem bil na klavirskem koncertu Klemena Mihačiča. V beneški palači Gravisi, v starem delu mesta, so odmevale note Scarlattija (Sonata E-dur), Moszkowskyja (Etida Op. 72 št. 2), Bacha (Preludij in fuga E-dur WTK I), Beethovna (Variacije B-dur) in Scriabina (Nocturno fis-mol Op. 5 št. 1).

Glasba me je popeljala v oddaljene spomine, v gimnazijska leta, v prve dneve fakultete ... Spomnil sem se napornih dni pred maturo, na profesorje in sošolce iz gimnazije. Malo nostalgije in lepih spominov, ki so se nepričakovano in naglo rodili ob glasbi mladega in spretnega pianista. Nedvomno smo lahko vsi poslušalci opazili velik talent na delu. Postregel nam je s kakovostno glasbo in močno interpretacijo. Interpretacija je mladega pianista v črni srajci spojila s svetlečo črnino klavirja in svetlimi toni glasbenih del.

Ozko število poslušalcev je omogočilo v dvorani potrebno tišino za visoko koncentracijo in družinsko ozračje. Bili smo povabljeni le prijatelji ... in za prijatelje igraš na poseben način. Postregel nam je kakor glasbenim sladokuscem, ki smo počasi okušali vsako noto posebej. Bil je miren večer, ki je odvlekel stran vse službene skrbi, vijoličaste barve in kupe papirja ...


sreda, 28. januar 2009

Pričevalec formata 5 x 10 ( 2 )

Kako je bilo v nedeljo? Domače in prisrčno ozračje je pospremilo številne nove in stare (so)delavce Našega vestnika daleč nazaj v čas. Mislim, da je vsak obudil spomine na prvo srečanje z NV, z »mladeničem« in vsemi lepimi dogodki v tej povezavi.

Vsekakor za vsako številko tiči kopica resnega in trdega dela. Avtorstvo člankov, uredniško delo, lektorstvo, postavitev, tisk, pošiljka in še kaj. Naš vestnik ni samo kupček papirja s slikami ampak je skupina ljudi, ki skoraj z družinskimi vezmi prispevajo/mo v skupno delo.

V ozki in dolgi Peterlinovi dvorani, v ulici Donnizzetti 3, ob sinagogi, je bilo premalo stolov in stojišč in veže … da bi lahko vsi zbrani prijatelji bili blizu odra. Slavljenec je bil NV . Bila pa je tudi dobra priložnost, da smo lahko sodelavci NV enkrat prišli vsi na kup in si izmenjali izkušnje in ideje. NV je glasnik med zamejci in pričevalec v matični domovini. Na vseh bralcih pa je, kako ga vrednotijo in kaj od branja odnesejo.


Na odru veliki format prve številke – davnega decembra 1958. Veliki format že tako velike obletnice mesečnika velikih pogledov, ki seže tudi do malih ljudi.

nedelja, 25. januar 2009

Pričevalec formata 5 x 10

Decembra je minila okrogla obletnica slovenskega zamejskega mesečnika "Naš vestnik". Izhaja v Trstu in je slovenski javnosti relativno slabo ali skoraj nič poznan. Danes bo ob 17h v Trstu proslava z razstavo in krajšim spremljajočim kulturnim programom. Časnik je razširjen predvsem med zamejci in prinaša duhovno-kulturni utrip slovenske manjšine.

Opisati ali strniti teh pet desetletji je nemogoče. Zakaj potem pišem o njem? Ker je Naš vestnik izredna priča zgodovinskega dogajanja o Slovencih izven matične domovine. Pa po vrsti!

Dokler nisem srečal gospoda Dušana Jakomina, sem o zamejcih vedel toliko, kolikor o nuklearni fiziki. Nič. Potem se je začelo – po naključju – sodelovanje z radijem RAI v Trstu; kmalu je preraslo v občasno pisanje za Naš vestnik. Bolj kot obdobje nekega pisanja je zame pomenilo obdobje popravljanja začetniških napak; učil sem se razvijati misli ter pisati v enostavnem jeziku. Kakor ste opazili, NV omenjam tudi med »stojnicami« kjer prodajam svoje izdelke. Sodelovanje se je začelo pred skoraj tremi leti, na povabilo g. Dušana Jakomina. Začelo se je tudi odkrivanje zamejske stvarnosti in novega sveta.

Odkrivanje in prve stopinje je vodil – in še danes vodi – mladenič, ki pri svojih skoraj 85. letih razume s hitrim uvidom človekovo stanje. Poleg »šefa« sem odkril velikega prijatelja, ki z življenjsko modrostjo, svežimi mislimi in mladimi idejami ponuja vedno dinamične nasvete. On je steber in glavni motor tega mesečnika. Zato je pripravil idejno zasnovo za razstavo, ki prikazuje tisk od tiskarskih strojev do digitalne tehnike.

V četrtek popoldne sem se pridružil fotorgafu Aljoši, ki je pripravil grafično podobo razstave in postavil eksponate. Oblikoval je kratek posnetek ter natisnil plakate. Odkrivala sva dediščino in sporočilno moč NV, pričevanje kraja in dogodkov, ki so jih oblikovale osebe male narodne skupnosti, ki vidi v težkih razmerah dovolj razlogov za upanje. Upanje pravih pričevalcev velikega formata.

sreda, 21. januar 2009

104.000.000

Toliko (ali tam nekje), je število spletnih mest, ki jih ponuja največji in najbolj uporabljeni spletni iskalnik pod geslom "barack obama".

V tem postu ne bom komentiral kulta osebnosti (ki ga težko zanikamo), medijskega pompa, števila knjig in člankov o najbolj oblegani osebi zadnjih mesecev. Začelo se je predsedovanje 44. predsednika velike svetovne države. Kaj ZDA so in kaj niso, lahko doda vsak sam v komentarjih ... sam bom dodal kaj je (in kaj ni) gospod Barack Obama. Zgodovinske trenutke ki sedaj živimo in lahko tako blizu spremljamo, so gotovo izrednega pomena in razsežnosti. Barva kože tega človeka pomeni simbol. Ta simbol pa je označil prelomnico v nekem kulturnem okolju, ki ga zaznamujejo močne politične, družbene in gospodarske anomalije ter kontradikcije.

V teh dneh gotovo vlada splošna zasičenost z Obamo in vsi objektivi strmijo k njemu. Upravičeno gledamo z začudenjem na skrhano družbo, kako upa na boljši jutri. Mislim, da poleg upanja v tem času nimajo drugega; edina gotovost je popoln spiseh vseh negotovosti. Država ki jo gospod Obama jemlje v roke, je v zelo šibkem stanju.

A ne smemo pozabit - čeprav gre 104.000.000 Googlovih zadetkov njemu - da je samo človek in ne dežurni odrešenik. Ne bo Obama rešil domovine in sveta vseh tegob, bolezni, krivic, nadlog, kriz, nepravičnosti ali nemoralnosti. K temu si mora vsak prizadevati sam, v svojem vsakdanjem življenju. Čeprav je prisegel na Svetem pismu ali Bibliji (in ne biliji), s tem ni nič več in nič manj človek kakor ostali.

Ko sem gledal mali izvod dragocenega svetega besedila, sem se spomnil na hecen pregovor, ki kroži po Rimu: "Anche la merda del papa puzza!" ( = tudi papežev drek smrdi). Da ne bo pomote, nič vulgarnega. Pomeni, da je tudi papež samo človek ...

In čeprav ima nekdo 104.000.000 zadetkov na Googlu je samo eden - in še to človek!

torek, 20. januar 2009

Rola ...


Danes se mi rola. Vreme v Ljubljani je tako nesramno in odvratno kislo, da bi zbežal daaaaleč stran. Bulim v ekran in ko rečim stare e-maile, se že napolni z novimi. A je kaka lunina mena ali astronomi komentirajo kaj se dogaja?

Ok, bo jutri bolje!

sobota, 17. januar 2009

Kitajka noseča kar 60 let

Med večernim brskanjem po medmrežju sem naletel na to novico. Kaj je za tem ne vem ampak sem ostal brez besed. Če kak biolog ali zdravnik spremlja pisanje male miselne tržnice, naj to pojasni in malo razloži.

[De.S., pet, 16.01.2009 20:13]


Peking - Zdravniki so Huang Yijun leta 1948 povedali, da nosi mrtvega otroka. Ker je bil kirurški poseg, ki bi fetus odstrani predrag, je takrat iz bolnišnice odšla domov. Osupli zdravniki pa so 60 let kasneje odkrili, da otrok danes 92-letne Kitajke nikoli ni umrl.

»Nisem mogel verjeti, ko sem v njeni maternici odkril otroka. V svoji 40-letni karieri še nisem bil priča čemu podobnemu,« je za britanski časnik The Sun povedal dr. Liu Anbin. Huang Yijun je trenutno na preiskavah, ki bodo pokazale ali je otroka potrebno odstraniti.

Po besedah vodje ginekološkega oddelka v Huangjiaotanu Xu Xianming »mrtev fetus običajno razpade. Dobro zdravstveno stanje Huangove je zaradi tega precej nenavadno.«

petek, 16. januar 2009

Suženjstvo 2

Dva tedna je odkar sem odprl profil na Facebook-u. Mala miselna tržnica je s tem doživela svojo "filialo" še na drugem spletnem mestu. In ko sem odprl profil na FB (ja, tako je moderno to okrajšati), sem objavil zapis Suženjstvo. Dodal sem malo spletno glasovanje - vaše mnenje o FBju. In ...

... večina (57%) se vas je izreklo z glasom "zadržan". Da ima FB dobre in slabe lastnosti je res, toda v tej dobi poskusnega upravljanja sem sam odkril nekaj novosti in zanimivosti. Interakcija med uporabniki je izredna. Od opomnikov za rojstne dneve in hitrega navezovanja stikov, do spletnega koledarja lahko rečem, da je na tem mestu skoraj vse zagotovljeno za virtualno življenje v popolni brezskrbnosti.

Uporabniki sproti pišejo kaj počnejo, koga so srečali, kam se odpravljajo; objavljajo svoje slike, prigode, zgodbe ... Prvi vtisi iz FBja so zelo pozitivni, ker sem našel veliko lepih misli in pozitivnega razmišljanja. V dnevih sivine postane portal kakor "pribežališče grešnikov", kjer vsak se lahko odpočije ob pogledu na mirne barve, nasmejane obraze prijateljev in tako tudi sam nasmehne ob zabavnih vsebinah medmrežja. No, slednjih gotovo ne zmanjka nikoli.

Zmotila me je malenkost. Seveda. Zmotilo me je to, da se pri navezovanju stikov uporablja besedo "prijatelj". Vsak znanec iz osnovnošolskih let še ne more biti prijatelj. Sam sem pri uporabi te besede zelo previden. Veliko je lahko znancev, sošolcev, tovarišev (ne v komunističnem pomenu ampak kot nekdo, ki pomaga nositi tovor) stikov ... le redki pa so prijatelji. Zato me malo moti, da je vsak stik že kar prijateljski. Ampak to je že stvar okusa. Okus ki se ob FBju oblikuje svobodno ter prijatelje išče v realnem in ne samo virtualnem stiku.

FB je zame orodje k boljši prepoznavnosti male miselne tržnice, ohranjanju stikov z oddaljenimi osebami in seveda za zabavo. Kot neka videoigrica. Stvar postane lahko tudi resna saj za vsakim klikom, ikono, sliko, stikom stoji pravi in cel človek. Delo in "igro" s FBjem vidim kot igro odgovornosti in resne rabe.

Vrnimo se k vprašanju. Pet glasov ste oddali sodbi, da je FB dobra iznajdba. En glas je dobila negativna opcija in kar me je najbolj presenetilo: nihče ni označil FBja kot odlično stvar. Vseh oddanih glasov je bilo 14.

Hvala vsem, ki ste oddali svoj glas, povedali svoje mnenje in prispevali k temu, da nisem več tako skeptičen do te novotarije. Priznati vam moram, da je bila zame odločitev za FB kar dolga, ker je predstavljalo skok v temo. Upam, da bo mala skupnost ki nastaja okrog FBja in male miselne tržnice skupnost iskalcev, radovednih misli in novosti.

nedelja, 11. januar 2009

Ugasnil sem luč, da bi lahko videl sneg

Ugasnil sem luč, da bi lahko videl sneg.

In sem videl sneg za steklom in mladi mesec.

A videl sem, da sta bila tudi sneg in luna steklo

in za tem steklom si bil Ti in me gledal.


Ernesto Cardenal, Pomlad, ki diši po Nikaragvi



sreda, 7. januar 2009

Uradniško zlato pravilo

Konec počitnic. Spet služba, vsakdanji delovni ritem. Pisarna. Vsakodnevni obhod uradov in pot med njimi mi prinaša čas za razmišljanje. V kateremkoli uradu ali pisarni, človek lahko vidi in doživi prave absurde ali nelogične intuicije.

Po poti domov, v avtu, sem razmišljal o hitrosti prenosa podatkov med uradi in organizacijami, abnormalno količino papirja ki se dnevno porabi in brezštevilno količino telefonskih klicev med tajnicami, uradniki, odgovornimi direktorji direktoratov, predsedniki, predstavniki ... Po poti, so mi misli ušle k enemu od t.i. Murphyjevih zakonov. No, ni ravno Murphyjev ampak njemu podoben. Pravi, da se "notranjo doslednost vedno vrednoti višje kot učinkovito delo".

Če drži ali ne, lahko vsak presodi sam.

torek, 6. januar 2009

Začnimo z modrostjo in silnim veseljem

Začetek leta sprva zaznamujejo praznovanja nato pa številna treznjenja. Vsak posameznika pa potiho ali naglas piše svoje sezname dobrih želja za novo leto, spremembe v svojem privatnem ali javnem življenju ... In kmalu opazimo, da vse dobre želje in načrti in spremembe se konec leta ne uresničijo čisto tako, kot smo si zamislili.

Zato se takega seznama nisem lotil - enostavno sem prešibek. Začetek leta in vsak dan v letu 2009 puščam upanju, da se bom modro in razumno odločal, s čim manj napakami in veliko dobre volje.

Razmišljam o temu ravno na dan, ko bi ga lahko razglasili za mednarodni dan modrosti. Danes so trije modri (ali trije kralji ali znanstveniki ali astronomi ali karkoli so že bili) prišli do jasli. Prinesli so nekaj protokolarnih daril - se spodobi - in hkrati prinesli modrost. Da ne bo pomote, čeprav je bil hlevček večinoma "živalsko" poseljen, mislim, da je ni manjkalo.

Njihovo modrost vidim v tem, da so učenjaki takega formata, modreci, za tisti čas intelektualci prvega ranga, vstopili v preprost hlev. Danes bi to bila gotovo skupina Nobelovih (ali drugačnih) nagrajencev, okoljevarstvenikov in nuklearnih fizikov. Vstopili so v hlev, zagledali otroka ... in se razveselili. Verjetno je bilo v njih prisotno čudenje ali negotovost, vendar znanstveniki so postali kakor otroci: razveselili so se drugega otroka.

Evangelij ki opisuje obisk treh modrih je tako bogat z glagoli, da lahko samo to preberemo in je dogodek že cel pred našimi očmi. Orodje ki je za to potrebno so otroške oči - videli bomo Otroka ... in se silno razveselili.


... so se silno razveselili ...

... Stopili so v hišo ...

... zagledali dete ...

... Padli so predenj ...

... ga počastili ...

... Odprli so svoje zaklade ...

... mu darovali ...


(Mt 2, 10-12)